S prehrambnimi izdelki je podobno kot z živalskimi vrstami. Nekateri izumirajo, nekateri se na novo odkrivajo ali razvijajo po svoji evolucijski poti. Eden tistih prepoznavnih prehrambnih izdelkov, ki počasi izginjajo s prodajnih polic in ki so zaznamovali zadnjih 30 let, je sir kranjska gavda, ki so ga »izumili« Gorenjci, nadgradili v Ljubljani, nato pa je zaradi pomanjkanja zanimanja počasi »izumrl«.
»Kranjske gavde ni več«
Kranjska gavda je bil poltrdi sir v hlebcu, ki so ga izdelovale Gorenjske mlekarne, leta 2000, ko so Gorenjske mlekarne postale del Ljubljanskih mlekarn, pa je kranjska gavda postala eden bolj prepoznavnih slovenskih sirarskih proizvodov. »Ko smo kranjsko gavdo začeli proizvajati v Ljubljanskih mlekarnah, smo se odločili za starane različice (6, 12 in 24 mesecev). Nekaj let kasneje smo jo opremili tudi z lastnim privlačnim dizajnom in jo poskušali približati večjemu krogu privržencev, vendar na žalost ta vrsta sira ni dosegala prodajnih količin, ki bi bile vzdržne za industrijsko proizvodnjo. Zato smo leta 2015 izdelavo prenehali,« so povedali v Ljubljanskih mlekarnah. Kakšen kolut kranjske gavde pa je še mogoče odnesti iz katere od trgovin, kjer zaloge še niso pošle. Običajno gavda, kot jo poznamo iz trgovin, zori najmanj mesec do mesec in pol, če gre za klasično zoreno gavdo, lahko zori dlje časa (tudi 6, 12 ali 24 mesecev). S starostjo izgublja vodo, iz poltrdega postaja trdi sir, pridobiva pa aromo in kakovost. Chef Robert Gregorčič, ki razvaja goste v Oštariji v Dolenjskih Toplicah, obžaluje, da je kranjska gavda izginila s prodajnih polic, saj je bila po njegovem mnenju eden boljših industrijskih sirov. »Bila je slovenski proizvod, glede na kakovost in ceno je šlo za izvrsten sir, ki je bil eden redkih slovenskih sirov, ki je bil staran tudi 24 mesecev. Ta gavda je bila izredno uporabna v kuhinji, ker se je lepo topila in je imela izvrsten okus in aromo,« pravi Gregorčič, ki je ta sir, ko je še poveljeval kuhinji v protokolarnem Gradu Otočec, večkrat uporabljal tudi v najprestižnejših protokolarnih menijih.
»Zelena« gavda
Korenine gavde, tudi kranjske, izvirajo iz Nizozemske, iz mesteca Gouda, po katerem je znameniti sir dobil ime, vendar nizozemska gavda razen različic boerenkaas, noord-hollandse gouda in gouda holland ni geografsko zaščitena, zato lahko sire z imenom gavda proizvajajo kjer koli po svetu. Nizozemci jo sicer najraje zobajo v kockah z dijonsko gorčico, bolj starane različice namakajo tudi v jabolčni sirup, ob gavdi pa največkrat popijejo kakšno močnejše pivo vrste trapist ali jo zalijejo s portovcem. Tudi Slovenci smo gavdo vzeli za svojo in jo, razen kranjske gavde, še izdelujemo. Nekaj je butične proizvodnje pri nekaterih lokalnih sirarjih, največ pa je, potem ko so jo v Ljubljanskih mlekarnah nehali izdelovati, naredijo v celjski mlekarni Celeia pod blagovno znamko Zelene doline.
Produktna vodja Alenka Kranjc pravi, da njihova poltrda gavda Zelene doline spada med deset najbolj prodajanih poltrdih sirov, ob tem da jim vsako leto prodaja zraste. Celjani svoje gavde ne starajo, kot so to počeli Ljubljančani pri kranjski gavdi, ker uporabljajo recepturo, ki je prilagojena in podobna mladi nizozemski gavdi, se pa lahko pohvalijo z novo tehnologijo proizvodnje poltrdih sirov, pri kateri jim ne dodajajo konzervansov, ki so sicer po zakonu dovoljeni. Zato njihovi izdelki tudi nosijo ime »višja kakovost«, kar pomeni, da je njihova gavda po svojih specifičnih lastnostih (vključno s surovinami ter fizikalnimi, kemičnimi, mikrobiološkimi in organoleptičnimi lastnostmi) kakovostnejša od istovrstnih kmetijskih pridelkov oziroma živil.
