Ministri o slovenski kulturi: Skiciranje zemljevida za prihodnost

Med nekulturo in tradicijo

Moderatorka Irena Urbič je za začetek udeležencem zastavila obče vprašanje: kakšna je kultura v samostojni Sloveniji, če ni več državotvorna, in kje se je kulturi v teh letih zalomilo? »Očitno se je zalomilo že kar pri meni, ker sem bil pač prvi,« se je pošalil Andrej Capuder, ki je sicer glavni razlog za upadanje družbene vloge kulture v samostojni državi videl v »nevzgojenih državljanih z opranimi možgani«, saj da se je prej »desetletja gojila antikultura«, ter posledičnem pomanjkanju civilnega poguma, ki je nujni gradnik kulture. Njegov naslednik Borut Šuklje je opomnil, da so ministrstvo za kulturo že v začetku 90. let poskušali ukiniti oziroma združiti z ministrstvom za izobraževanje, Sergij Pelhan, ki je bil minister sredi 90. let, pa je opozoril, da se je kultura od takrat precej razbohotila, tako po vsebinah kot po številu zaposlenih v institucijah in na kulturnem ministrstvu, vse več je tudi raznih komisij in birokracije, denarja pa ostaja približno enako.

Janez Dular je menil, da ostaja na področju kulture marsikaj nedorečenega in da prepogosto operiramo z izpraznjenimi izrazi brez prave vsebine – kaj naj bi, na primer, pomenilo, da je kultura »državotvorna«, če pa obenem pozabljamo na temeljno stvar, torej jezik? »Osem let je trajalo, da smo sprejeli zakon o javni rabi slovenščine, pa še to na koncu v izvotljeni obliki – toda niti kot tak se ne izvaja.« Pritegnila mu je Julijana Bizjak Mlakar, ki je spoštljiv odnos do jezika ter kulturne dediščine označila za osnovo spoštovanja lastnega naroda in posledične nacionalne samozavesti.

Premalo avtonomije

Jožef Školč je med drugim ugotavljal, da veliko trenutnih težav povzročajo uradniki na ministrstvu za kulturo; birokracija ima po njegovem mnenju preveliko moč, ne pa tudi ustrezne odgovornosti. »Druga stvar, ki bi se jo dalo popraviti, je ureditev cenzusa za samozaposlene, ki je vsaj v sedanji obliki nepravičen.« Razprava o državotvornosti je po njegovem nepotrebna, smisel ministrstva za kulturo je »napredovanje z majhnimi koraki«. Z njim se je strinjala Andreja Rihter: treba bi bilo jasno določiti merila odgovornosti od vlade in ministra do vseh zaposlenih na ministrstvu, »ki morajo vedeti, zakaj so tam«.

»Ni težava v načelni opredelitvi vloge kulture, ampak v izvedbi zadanega,« je komentiral Vasko Simoniti. »Jasno bi morali določiti, kaj si želimo, in biti operativno naravnani.« Majda Širca razume kulturo kot ohranjanje prostora svobode, kakršnih je danes vse manj. Spomnila je tudi na nekdanji programski proračun, pri katerem se sredstva ministrstev med seboj plemenitijo.

»Vzrokov za žalostno stanje v kulturi ne bi iskal v polpretekli zgodovini ali Evropski uniji,« je bil neposreden Boštjan Žekš, »godljo, ki jo imamo, smo si zakuhali kar sami.« Po njegovem mnenju bi kultura potrebovala več denarja, a bi bil za to potreben širši družbeni konsenz; dokler tega ni, pa bi morala imeti kultura vsaj ustrezno avtonomijo, ki je zdaj nima – kot je namreč opozoril že Pelhan, področje ni samostojno pri iskanju svojih usmeritev, saj praktično o vsem odloča vlada. »V mojem primeru kultura ni imela samostojnega ministrstva, vendar se ji ni zato godilo nič slabše,« je menil Žiga Turk. »Glavno vprašanje ostaja, kako ločiti kulturo od države, podobno kot to velja za Cerkev, pa vseeno ohraniti državno financiranje.«

Iskanje preskoka v pogledu

Uroš Grilc je opozoril, da kultura ni le stvar ministrstva, saj kar polovico vsega denarja za kulturo prispevajo lokalne skupnosti, ki se bremena pogosto otepajo. »Tehtne kulturne politike nismo imeli vse od osamosvojitve, kar ni čudno glede na to, da je mandat ministra povprečno trajal leto in pol, samo dva pa sta zdržala ves mandat. In v tem je glavna težava.« Po njegovih besedah bi bilo treba poskrbeti za ustrezen kulturni proračun, kajti na trgu vsa pestrost trenutne produkcije ne more preživeti. Uvodni krog je sklenil minister Anton Peršak, ki meni, da je govorjenje o krizi kulture morda pretirano: od osamosvojitve je produkcija zelo narasla, število gledališč se je podvojilo, seveda pa to brstenje povzroča tudi finančne omejitve: »Naša kultura je razvita in na visoki ravni, vprašanje pa je, ali je naredila premik v razumevanju svoje vloge – uporabljamo iste besede kot pred štiridesetimi leti, vendar se je vmes marsikaj spremenilo. Danes kultura pomeni kritično refleksijo skupnosti, ki jo s to držo tudi gradi in sooblikuje. Država pa bi se morala zavedati, da je kultura njena blagovna znamka, saj je to edina stvar, kjer lahko zares izkazuje svojo suverenost.«

Po splošnem…

V drugem delu plenuma se je pokazalo, da imajo prisotni kar nekaj zamisli za izboljšanje trenutnega stanja, ki ne bi nujno zahtevale drastičnih sprememb. Šuklje je omenil potrebo po zakonu o sponzorstvih in donacijah, ki bi omogočil smiselnost vlaganja v kulturo, medtem ko je Simoniti predlagal bolj selektivno podporo: »Trenutno se mora minister na isti način ukvarjati z lončarsko tradicijo v neki vasi ali pa s Slovensko filharmonijo.« Debato je povzel Grilc, ki se je zavzel za preskok v pogledu: »Treba je pretehtati polje kulture v celoti, od vloge medijev do pozitivnih učinkov kulture na gospodarstvo, ter oblikovati primerno kulturno politiko. Sicer se bomo čez dvajset let pogovarjali o istih stvareh kot danes.«