Poraja se mi zanimiva primerjava med nevarnimi odpadki in motorji. Za oboje se trdi, da so nevarni, nikoli pa, kdaj so nevarni. Dokler se jih drži znotraj protokola hranjenja ali pa protokola pravilne uporabe, je njihova nevarnost zanemarljiva. Zato se jih tudi organizirano zbira, hrani in predeluje.
Dogodek na Vrhniki ni posledica tega, da so odpadki za urbano okolje nevarni, temveč je dejstvo, da je nevarno neustrezno ravnanje z njimi. Za pravilno ravnanje so plačani tako državne institucije, izvršna veja oblasti, ki postavlja pogoje, kot tudi operativa, ki mora na eni strani to izvajati in na drugi preverjati.
Problem pa je človeška nevednost. Recimo pri odlagališču jedrskih odpadkov so pogoji takšni, da se takšne reči ne morejo dogoditi, hkrati pa prejemajo okoliški ljudje tudi odškodnino.
Vendar zakonodajo najpogosteje pripravljajo akademsko izobraženi posamezniki z deficitom podrobnega poznavanja operative in nič izkušnjami v praksi. Ne vem, ali nad njimi in njihovim delom sploh je predviden nadzor. Neumni zakoni pridejo v roke pretežno laikov v DZ, ki to po nareku šefa stranke potrdijo ali zavrnejo.
Ključno vprašanje vseh postopkov v profesionalnem okolju je sledljivost dela in odgovornosti. Da bi znali to narediti na katerem od ministrstev, sem zelo skeptičen. Od njih bi hipotetično to sicer lahko zahteval predsednik vlade, a če je za imenovanje koordinatorja veselice v Kemisu potreboval dva tedna, bo za to en mandat.
Ključna stvar pri nesreči na Vrhniki je definiranje odgovornosti. Ugotovitev namreč, kaj je bilo narobe, da ni bilo ustreznega nadzora nad nevarnimi odpadki. Če bi obstajal, bi se – banalno, že temperatura zraka, ki izhaja na vrhu, je najcenejši signalizator, da prihaja do sprememb – procesi gašenja začeli hitreje. Ne vem, koliko pene je bilo porabljene, njena vloga ni samo hlajenje, ampak preprečevanje dostopa kisika.
Čisto za konec pa še genialni predlog skladišč nevarnih odpadkov, ki izhaja iz predpisa o volumnu zaščitne posode za kurilno olje v hišah. Če se naredi zid okrog objekta, ki ne prepušča vode, ter vrata, ki na zgornji strani omogočajo vhod gasilcev, ki se v primeru požara zaprejo, potem se lahko tekočine po gašenju zadržijo v objektu. Napihljivi bazeni iz najmočnejšega ceradnega platna, ki držijo po 50, 100, 200 kubičnih metrov vode, pa omogočajo prečrpavanje iz objekta ven, da ne pride do preliva.
Kaj se zgodi, če varnostne pogoje predpišejo ljudje s premajhno stopnjo funkcionalne pismenosti, je pokazala Fukušima. Niso predvideli višjega cunamija in tega, da je treba agregate za elektriko zaščititi pred vdorom vode. Ta ukrep bi prihranil nekaj milijard dolarjev škode.
Mitja Vilar, Šmarje - Sap
