Taka so najnovejša dela Aleksija Kobala, ki so nasprotje nostalgičnim in izgubljenim rajem renesančnih arhitektur, ki so še pred leti lebdele med oblaki kakor izgubljene človeške duše. Arhitekture so nadomestila z gorovji, sinje nebo in večerne prizore pa je prekrila nepredirna noč, obarvana z rdečo, kakor da smo vrženi v sredo pekla. Zgodbo človeštva v sedanji družbi pripoveduje tudi s pomočjo simbolov, postavljenih na sam rob gorovja, ki se običajno konča z breznom. Vsi ti simboli – električni stolpi, jaški, zasloni, zastave, luči in okna – naseljujejo pusto zloveščo postapokaliptično krajino nekoč čudovitih gorovij in gorskih jezer.
V zadnjem ciklu je slikar opustil iluzionizem in barvitost odtujenih urbanih krajin, da bi si postavil nova, še bolj stroga pravila. Na ogled so prečiščene oljne podobe brez odvečnih detajlov, v dveh, največ treh barvah (vključno z belo in črno) in s ploskovito obravnavo slikarskega platna. Na videz so slike preproste, vendar podrobni pogled pokaže, da so skrbno nadzorovane, predvsem črna tema, ki jo slikar uspe zadržati v ozadju s pomočjo dripingov – škropljenih temno rdečih kapljic. Te uspejo prevarati oko, da se zlijejo in poniknejo za črni nanos, tako da podlaga vibrira in dosega haptične učinke, ki jih občutimo kakor meseno človeško telo. Komaj opazna je prefinjena osvetljava, ki se kakor duh zajeda v okolico zloveščih znamenj in simbolov. Kljub temu da je slikarsko polje obravnavano ploskovito, mu uspe pričarati globino z najrazličnejšimi zvrnjenimi perspektivami.
V primerjavi s prejšnjimi cikli je Kobal naredil nov korak v smeri nedvoumne sporočilnosti. Na osrednji sliki Topologija gorskega jezera (2017) se jezerski kamni preobražajo v množico glav, ki dere naproti masakru, iz katerega raste kovinska pošast, okoli nje pa je obhod, ki spominja na oltar v romarskih cerkvah. Gre za agresivno vibrajočo nasičeno množičnost, v kateri ljudje deremo proti koritu globalnega gospostva, ki se lahko vzdržuje samo z vojnami. Ko nam Kobal govori zgodbo o Prisluhih (2016), so to značilni stolpi za žaromete, simbol spektakla, ki so prisesani na najgloblje brezno naših duš – temo – rdečkasta gorovja, do katerih lahko dostopajo le tisti zgoraj. Slika Markacije (2017) kaže »ogabne« živordeče neonske zaslone vzdolž gorovja. Te zlovešče markacije v obliki vsakršnih zaslonov so simboli, ki še edini usmerjajo naša življenja in v kontekstu temne noči pomenijo popolno uspavanost človeka. Osvetljeni smo s krvjo in živimo v temi, v katero nas sili neoliberalna diktatura v kateri smo vsi vojaki – vsi enaki, porezani kamniti osamelci, osvetljeni z nasilnimi lučmi kot v sliki Inkubatorji (2016). Enaki razmaki in ista višina osamelcev, nad katerimi bedijo luči, poudarjajo homogeno enoličnost življenja v digitalni dobi.
In kaj je barvna stran teme? Verjetno to, da se osvetli situacijo in akterje, s tem pa omogoči globalni vpogled v eksistenco, nas pa posledično naredi malo boljše. In kaj bo jutri?
