Prvi del prve sezone serije Twin Peaks so v ZDA predvajali aprila 1990, ne dolgo zatem pa ga je lahko gledalo tudi slovensko občinstvo. Gozdna pokrajina, bližnji posnetki industrijskega obrata, megle in narave v uvodni špici bi lahko bili posneti tudi na Jesenicah, nepozabna glasba, ki iztrgana iz konteksta deluje toplo in skoraj romantično, pa je številne preganjala še leta po ogledu serije. Serija je vzbujala nasprotujoče si občutke, saj je spremljanje zahtevalo več napora kot gledanje običajnih nadaljevank, razumevanje njenega dogajanja pa je postalo celo vprašanje snobovskega prestiža.
Twin Peaks Marka Frosta in Davida Lyncha temelji na stalnem prepletanju žanrov in različnih vzdušij. Je hkrati kriminalna drama, absurdna komedija, znanstvena fantastika, misterij in erotični triler. V isti epizodi se lahko zgodijo umor, stik s skrivnostnim svetom v Rdeči sobi, šala na račun kave in krofov ter ljubezenski trikotnik. A formula, s katero sta Lynch in Frost občinstvo prepričala v prvi sezoni, je v drugi razvodenela. Delno zato, ker so že v prvi polovici sezone razkrili, kdo je umoril Lauro Palmer, delno pa tudi zato, ker sta precejšnji del sezone prepustila drugim režiserjem in producentom. Tako ni skrivnost, da Lynch tudi sam sovraži drugo sezono, precej neusmiljeni so bili tudi takratni gledalci. Zaradi upada gledanosti so serijo ukinili, Lynch pa je pozneje s filmom Ogenj hodi z menoj dokaj neuspešno želel popraviti škodo in seriji ponudil nekaj več konteksta s predzgodbo o umorjeni najstnici Lauri Palmer.
Četrt stoletja za nadaljevanje
Z Laurinimi slavnimi besedami agentu Dalu Cooperju »Se vidiva čez 25 let. Medtem pa…« se je leta 1991 končala druga sezona serije in skoraj po urniku, s kakšnim letom zamude, so skoraj vsi junaki in junakinje Twin Peaksa spet tu. V prvih štirih delih, ki so do zdaj na voljo na HBO, smo lahko videli tudi precej novih likov, da pa bi bila zmeda popolna, se po svetu ne sprehaja zgolj telo agenta Cooperja, ki ga najverjetneje uporablja morilska temna sila Bob, temveč še vsaj dve različici.
Ker Lynch vztraja, da ne gre za klasično serijo, temveč film v 18 delih, je temu primerna tudi struktura. Prvi štirje deli so res bolj podobni uvodu v film kot pa štirim delom serije, zato za zdaj lahko predvidevamo le, da je Lynch pripravil teren za to, da po četrt stoletja izginulega Cooperja vrne v Twin Peaks, kjer so na pobudo Gospe s polenom ponovno odprli primer Laure Palmer.
Glede na slovito Lynchevo režijo, ki temelji na simbolih, njeno spremljanje pa je pogosto podobno postopnemu odkrivanju kakšne Boscheve slike, so feni prepričani, da Lyncheva naracija naše možgane prisili, da delujejo drugače, podobno kot takrat, ko sanjamo. Tako je za razumevanje prvih štirih delov morda bolj kot obnova glavnih zgodb iz prejšnjih sezon bistvena obnova glavnih simbolov. Od koruzne juhe, ki jo strežejo v Rdeči sobi v filmu Ogenj hodi z menoj, vprašanj o pospeških pri padanju skozi vesolje do kave, prstana, odrevenele leve roke in vsega, kar lahko vidimo v Rdeči sobi.
Še znamo gledati počasi?
V nasprotju z večino TV-serij, ki skorajda tekmujejo v tem, katera bo v čim krajši format zgnetla čim več dialogov in akcije, Lynch še vedno oziroma morda danes še bolj kot pred 25 leti prisega na počasnost. Dejstvo, da ima kot kultni režiser status, ki mu to omogoča, s pridom izkorišča in snema prizore, ki so dolgi, meditativni in likovni, kar ne preseneča, saj je bil najprej slikar. V obdobju kratkih form je njegov pristop tako za marsikoga naporen, a po drugi strani ravno ta počasnost gledalcem omogoča, da iščejo podrobnosti, ki bodo morda odklenile kakšno novo raven te serije, saj ne glede na to, koliko knjig in teorij preberemo, le stežka trdimo, da povsem razumemo, o čem govori Twin Peaks. In kdo ve, ali to ve avtor.
