Slovenska reprezentanca v kajaku in kanuju na divjih vodah je ostala brez kolajne med posamezniki na evropskem prvenstvu v slalomu v Tacnu. Benjamin Savšek je skupaj z gledalci že proslavljal bronasto odličje v kanuju enosedu, opravil prvi intervju za nacionalno televizijo, oblekel slavnostna oblačila in že stal na mestu, od koder se najboljši trije odpravijo na podelitev kolajn, ko je doživel pravi šok. Sodniki so mu naknadno dosodili dotik osmih vrat in s tretjega je zdrsnil na četrto mesto. Brona se je razveselil slovaški superšampion v tej disciplini Michal Martikan, ki se je skozi šivankino uho komaj uvrstil v finale, medtem ko je bil Savšek v polfinalu najhitrejši.
Slovenci v nedeljo brez kolajne kljub petim čolnom v finalu
»V finalu so pravila takšna, da pritožb ni. Sodniki so pogledali posnetek in dosodili dotik. Upravičeno. Ko sem gledal posnetek, dotika ob normalni hitrosti sploh nisem videl. Šele ob počasnem posnetku in povečani sliki sem videl rahel dotik, ki bi ga sodnik ob progi s prostim očesom težko dosodil. Sodniki so tako dosodili dotik s pomočjo tehnologije,« je po nekaj stresnih minutah povedal selektor slovenske reprezentance Jernej Abramič. To je bil že tretji primer v zadnjih letih, ko je bila Slovenija osmoljenec naknadnih sodniških odločitev. Leta 2014 je bil Benjamin Savšek 20 minut že svetovni prvak, ko so potem tekmecu sodniki stornirali dotik vrat in se je moral zadovoljiti s srebrno kolajno. Lani je bil kajakaš Peter Kauzer že evropski prvak, po ogledu posnetka so mu dosodili dotik vrat in je ostal celo brez kolajne na četrtem mestu.
Da je Slovenija danes na brzicah Save ostala brez kolajne, je še toliko bolj boleče, saj je bila kar četrtina vseh čolnov (5 od 20) v finalu slovenskih. Po napakah kajakašic Eve Terčelj (8. mesto) in Urše Kragelj (9. mesto) ter kanuistov Anžeta Berčiča (9. mesto) in Luka Božiča (10. mesto) je bil edino slovensko upanje prav Savšek v zadnji vožnji letošnjega evropskega prvenstva. Čeprav vožnja ni bila popolna, se je nasmejan veselil bronaste kolajne, odločitev sodnikov pa je skupaj s trenerjem Jožetom Vidmarjem prenesel zelo stoično in športno. Ni bilo pihanja od jeze, povišanih tonov, preklinjanja, zmerjanja, kriljenja z rokami, razmetavanja predmetov… Spil je štiri požirke vode in kljub izjemnemu čustvenemu vrtiljaku neverjetno miren stopil pred medije.
»Miren sem ostal, ker vem, da uvrstitve ne morem več spremeniti. Čim prej se sprijaznim s tem, lažje bo. Stoodstotno sem prepričan, da dotika nisem naredil. Vem, da sem bil zelo blizu količka, a ga nisem udaril, ker sem se mu zadnji trenutek izognil. V cilju sem bil prepričan o vožnji brez dotika. Proti odločitvi sodnikov ne morem narediti nič. Vedno več uporabljajo video posnetek in se ne ozirajo več na sodnike pri vratih. Škoda, da ob prihodu v cilj uvrstitve niso dokončne. Ne preostane mi nič drugega, da se na kakšni drugi tekmi zavihtim višje,« je povedal 30-letni Benjamin Savšek. Najbolj je obžaloval, da je ostal brez kolajne na domači progi v Tacnu, kjer je bila armada navijačev. Prav njegovi navijači v enotnih oblačilih so bili med najglasnejšimi in najopaznejšimi.
Savšek pravi, da ni čutil pritiska, potem ko so ostali štirje slovenski čolni pred njim ostali brez kolajne in je bil zadnje slovensko upanje za odličje. »Ogreval sem se tako daleč od prizorišča, da nisem poslušal, kaj se dogaja. Slišal sem le kričanje gledalcev, ko je Božič, ki je startal tik pred menoj, vozil po progi. Navijaje gledalcev mi je le še dvignilo utrip. Naredil sem nekaj napak, a so jih tudi tekmeci. Veliko napak je bilo tudi zaradi stresa, ki ga prinese nastop v finalu. Tudi sam sem bil v polfinalu bolj sproščen. Verjetno bi bilo celo lažje, če v polfinalu ne bi bil najhitrejši in ne bi startal zadnji. Če startaš v sredini finalistov, je lažje, pa še malo si jezen, ker polfinalna vožnja še ni bila popolna,« je izpostavil Savšek. Zdaj ga čaka pet tekem svetovnega pokala, v katerem ima visoke cilje v skupnem seštevku, konec septembra pa še svetovno prvenstvo v Pauju.
Kauzerja sta pomirila žena in hčerka
V soboto so bile vse oči uprte v kajakaša Petra Kauzerja, ki se je že ob prihodu v cilj jezil predvsem nase, saj se je zavedal, da po lastnih napakah nima možnosti za kolajno. »S tako velikima napakama si niti ne zaslužim kolajne. Konkurenca je bila preveč izenačena, da bi na tako dirkaški postaviti lahko karkoli nadoknadil. Tekmeci so bili pač boljši. Novi, spodnji del proge z nizkim vodostajem je bil usoden za mnoge. Nekateri so tam celo izgubili finale, nekateri smo tam pustili kolajno. Za uvrstitev med najboljše tri moram narediti popolno vožnjo. Življenje teče naprej, najpomembneje je, da sem zdrav in se dobro počutim. Razočaranje bo minilo. V dobro voljo me bosta hitro spravili hčerka in žena,« je izpostavil Peter Kauzer. Danes je bil na čelu tistih slovenskih reprezentantov, ki so ob nastopu vsakega slovenskega čolna tekli ob progi in kolege glasno spodbujali.
Slovenski reprezentanti so tarnali, da je bila postavitev proge za finale preveč odprta in dirkaška. V Tacnu nismo imeli takšne prednosti domačega tekmovališča, kot če bi bila postavitev tehnično bolj zahtevna, kjer lažje izkoristijo poznavanje vode. Ob Italijanu Danieleju Molmentiju, olimpijskemu prvaku iz Londona 2012, je bil postavljalec še glavni trener slovenske reprezentance Jernej Abramič. »V kvalifikacijah je bila postavitev bolj zaprta, da so imeli najboljši možnost napredovanja tudi z napako. Cilj je, da najboljši pridejo čez prvo sito. Za finale je bila postavitev idealna za napete boje z veliko hitrosti, da tekmovalci dajo vse od sebe,« se je branil Abramič, ki je po dveh moštvenih kolajnah v petek (zlato kajakašic in srebro kanuistov) pričakoval vsaj eno kolajno med posamezniki.
