Lepo, da je predsednik republike priredil sprejem za gasilce in vse, ki so sodelovali pri gašenju požara in nudili nujno medicinsko pomoč, in se jim javno zahvalil. Vendar bi lahko tudi odprl svoj reprezentančni mošnjiček, vzel iz njega nekaj cekinov, naročil nekaj avtobusov pri Benotoursu in vse skupaj odpeljal recimo na Pokljuko na psihofizično rehabilitacijo. Tam bi kot vrhovni poveljnik obrambnih sil mobiliziral zdravniške ekipe, da bi vsem opravile natančne zdravniške preglede tako pljuč kot krvi, saj so se gasilci pri požaru nadihali strupenih snovi. Po podatkih, ki jih imam, so imeli samo 6 kisikovih kompletov. O čem govorim? O prvi sanaciji požara, o psihofizični terapiji gasilcev, ki so po mojem mnenju zaradi razsežnosti in zavedanja, kaj gasijo, doživeli tudi šok.

Kdaj so se fantje zavedli, kaj gasijo in kako je zadeva nevarna za njih in bližnje prebivalce, ne vem, vem pa, da so s svojo hrabrostjo preprečili zelo hudo katastrofo. In zato si fantje zaslužijo vso pozornost in vso oskrbo, da se čim prej vrnejo v svoje prostovoljne gasilske enote. Ni bilo prvikrat, da so dokazali svojo hrabrost. Že v osamosvojitveni vojni so se dokazali pri sanaciji požara raketiranja Vrhnike leta 1991, zato imajo na svojem praporu tudi pripet trak z zlatim častnim znakom svobode republike Slovenije.

Toliko tudi predsedniku republike v razmislek.

Vid Drašček, Vrhnika