Paradoksalno je, da so se finančne omejitve zaostrile ob sicer močni rasti finančnega sektorja. Dejansko je krepitev finančnega sektorja, ki jo je deloma poganjal uspeh tržno usmerjenih inovacij, zagotavljala rast kitajskega M2 in kreditnih sredstev.
Ta trend traja že vsaj od leta 2004, ko so hitro rastoči zunanjetrgovinski presežek, veliki prilivi kapitala in nepopustljivo zviševanje menjalnega tečaja prisilili Ljudsko banko Kitajske (LBK), da se je zatekla k monetarni ekspanziji kot varovalu pred morebitnimi tveganji. Od takrat je kitajsko vztrajno vlaganje v infrastrukturo in nepremičnine spodbujalo domače povpraševanje, pri čemer je absorbiralo in podpiralo to rast posojil. Leta 2009 je Kitajska naredila korak naprej z obsežnim triletnim načrtom gospodarskih spodbud, ki je povečal bančna posojila na več kot 20.000 milijard juanov.
Ko sta ponudba denarja in finančni sektor naraščala, je rasel tudi bančni sistem v senci, ki deluje zunaj dosega predpisov za zmanjšanje tveganj. Po podatkih Moodyjevega Investors Service so se do konca lanskega leta posojila iz kitajskega bančnega sistema v senci povečala skoraj za trikrat glede na leto 2011, in sicer na 65.000 milijard juanov. Od leta 2006 pa je delež bank v senci v skupni vrednosti vseh posojil poskočil z 10 na 33 odstotkov.
Toda trend k bolj tveganim zunajbilančnim posojilom je očiten tudi v javnem finančnem sektorju, predvsem zaradi uporabe inovativnih in pomanjkljivo reguliranih produktov za upravljanje portfeljev, ki omogočajo komercialnim bankam, da se izognejo predpisom.
Tudi medbančna posojila, ki so običajno zajeta v bilancah stanja, so se spremenila v »medbančne investicijske posle«, za katere ni nujno, da se pojavijo v bilancah. Poročilo LBK o finančni stabilnosti iz leta 2014 kaže, da so se od začetka leta 2009 do konca leta 2013 medbančna sredstva finančnih ustanov povečala s 6210 milijard juanov na 21.470 milijard juanov. To povečanje za 246 odstotkov je bilo 1,8-krat hitrejše od rasti vseh sredstev in 1,7-krat od rasti vseh posojil v istem obdobju. Medbančne obveznosti pa so se medtem povečale za 236 odstotkov – 1,7-krat bolj kot vse obveznosti skupaj in 1,9-krat bolj kot obveznosti iz naslova depozitov.
Vse to je povečalo tveganja v celotnem kitajskem finančnem sektorju in hkrati krepilo pritisk na realno gospodarstvo. V resnici se je zaradi razmaha medbančnih posojil in nestandardnega premoženja veliko denarja obračalo znotraj finančnega sistema, namesto da bi ga uporabili v realnem gospodarstvu. Da bi bile stvari še hujše, je tovrstno financiranje ustvarjalo obresti ob vsakem transferju, kar je zviševalo stroške zadolževanja v bančnem sistemu v senci.
Seveda so s temi svojimi zunajbilančnimi posli banke na lahek način prišle do velikih dobičkov. V resnici so ti dobički spodbudili banke in vzporedni bančni sistem v senci, da so preusmerjali depozite v visoko tvegane donosne naložbe v nepremičnine. To pa je močno napihovalo cene premoženja in povzročalo nestabilnost trga.
Tovrstna tveganja so prišla do izraza med borznim zlomom leta 2005. Tedaj so velike količine kapitala, ki so jih nenadoma umaknili z borz, prelili v nepremičnine, kar je pomenilo večji učinek finančnega vzvoda, ki je sprožil skokovito rast cen stanovanj v mestih.
Izjemno velik priliv denarja v kitajsko gospodarstvo se je doslej uporabljal tudi za naložbe v tehnološka zagonska podjetja. Toda čeprav si Kitajska želi podpreti inovativna podjetja, je tveganje za tehnološki balon veliko.
Lansko leto so podatki iz kitajskega ministrstva za znanost in tehnologijo pokazali, da je število kitajskih »samorogov« (podjetij, ki so mlajša od deset let, a so vredna že več kot milijardo dolarjev oziroma več kot 890 milijonov evrov) poskočilo na 130, kar je vsaj 30 več kot v ZDA. Glede na to, da je malo kitajskih samorogov, ki svoje obljube držijo, ni dvoma, da ima Kitajska težavo z vrednotenjem.
Zagonska podjetja, ki posojajo kolesa, so lani prodrla v glavna mesta po zaslugi več sto milijonov dolarjev iz skladov tveganega kapitala, kar je še en primer kitajskih monetarnih zagat. Takšni potencialni dolgoročni dobički podjetij enostavno ne upravičujejo vrednosti, ki so jo prejeli. Za podjetja, ki so jih tako omogočile kitajske banke v senci, se zdi, da mečejo denar skozi okno s tem, ko subvencionirajo svoje stranke v upanju, da bodo na ta način preživela tekmece.
Tveganj, ki jih prinašajo te aktivnosti, se kitajske oblasti zavedajo. Novi predsednik Kitajske komisije za regulacijo bank, Guo Shuqing, je zahteval, da se pod drobnogled vzame zunajbilančne aktivnosti bank in izvede strogo revizijo njihovih tveganih sredstev. Medtem sta kitajska regulatorja na področju varnosti in zavarovanja ostro nastopila proti aktivnostim, kot so sovražni prevzemi.
Takšni represivni ukrepi vodijo do kratkoročnih težav. Zaostrovanje predpisov v kombinaciji z makrobonitetnimi orodji LKB je že tako povzročilo padec cen delnic. Prav tako pa je zamajalo trg obveznic, saj je povzročilo drastično povečanje obrestnih mer, pri čemer je stopnja neplačil dosegla najvišjo raven doslej.
Vseeno pa sem prepričan, da bodo kitajske oblasti uspešne v svojih prizadevanjih, da okrepijo finančno regulativo. Še predobro se zavedajo, da finančni sistem, ki ga obvladujejo banke, ne bo mogel srečno prebroditi nove kaotične krize.
Toda resnica je, da represija regulatorjev, ki zmanjšujejo finančna tveganja, ne bo rešila kitajskih monetarnih zagat, še manj pa zaščitila kitajsko gospodarstvo pred posledicami finančne krize na dolgi rok. Da bi to Kitajski uspelo, bi morala najti in spodbuditi tiste finančne inovacije, ki lahko podpirajo aktivnosti v realnem gospodarstvu. Žal pa na tej fronti še ni pravega napredka.
Zhang Jun je profesor ekonomije in direktor Kitajskega centra za ekonomske študije na Univerzi Fudan.
© Project Syndicate, 2017
