Januarja 1937, pet mesecev po izbruhu španske državljanske vojne, je Pablo Picasso (1881–1973), ki je tedaj živel v Parizu, od vlade španske republike dobil naročilo, naj za španski paviljon na svetovni razstavi v Parizu naslika fresko. Ni maral slikati po naročilu, prav tako mu niso bile blizu politične teme, vendar je hotel narediti nekaj za republiko. Menda dolgo ni vedel, kaj naj naslika, po bombardiranju Guernice pa je sliko, potem ko je 1. maja bral podrobno pričevanje britanskega novinarja Georgea Steera o uničenju mesteca, dokončal v 33 dneh. Te dni mineva osemdeset let od njenega nastanka.
Motivi na sliki
Slika, ki meri v višino 3,5, v širino pa 7,8 metra, deluje kot kolaž. Je črno-bela, vendar odtenki bele niso popolnoma beli, črne pa ne popolnoma črni. V vojni namreč nič ni povsem belo in nič povsem črno, ampak bolj ali manj sivo v smislu »danes ubijam jaz, jutri ubijejo mene«. Odsotnost barv poveča dramatičnost in poudarja žalost, mraz in zapuščenost, ki jih je čutilo špansko ljudstvo v času državljanske vojne. Da je slika črno-bela, odraža tudi dejstvo, da je novica o bombardiranju Guernice izšla v časopisih, se pravi v črni barvi na beli podlagi.
Na sliki je šest oseb, ki trpijo zaradi nasilja in kaosa, od tega štiri ženske. Večina žrtev bombardiranja je bila namreč žensk, otrok in starcev, najranljivejši del prebivalstva torej, ki se ne more braniti sam, nedolžne žrtve. Živali na sliki so tri. Bik – to žival je Picasso rad slikal že od otroštva – simbolizira Španijo. Je močan, a ga je mogoče tudi raniti in premagati, kar odseva dva obraza vojne. Ptič – precej skrit – je simbol miru. Umirajoči konj je podoba nedolžnih žrtev vojne. Del slike so tudi trije pozitivni motivi: luč, že omenjeni ptič in cvetlica. Slika na prvi pogled deluje kaotično, vendar ima trikotno kompozicijo, s čimer se Picasso nasloni na renesančno tradicijo.
Odisejada slike
Slika je bila najprej na ogled na svetovni razstavi v Parizu. Vendar sprva ni zbudila veliko pozornosti. Nekateri predstavniki zakonite španske republikanske vlade so celo zahtevali, da se jo zamenja z realistično sliko nekega drugega španskega slikarja. Marksisti pa so kritizirali premajhno politično profiliranost slike in pomanjkanje vere v lepšo prihodnost. V naslednjem letu je potovala po Skandinaviji in Angliji. Tako je usmerila pozornost svetovne javnosti na špansko državljansko vojno. Po dokončni zmagi Francisca Franca spomladi 1939 pa je plula v ZDA, kjer je pomagala pri zbiranju sredstev za španske begunce po svetu.
Guernico je Picasso zapustil Španiji, a pod pogojem, da je ne prepeljejo v Španijo, dokler se ne konča diktatura. Dolgo časa je potovala po svetu in vsaj že leta 1968 je diktator Francisco Franco (1892–1975) želel, da pride v Španijo. Šele leta 1981, torej šest let po koncu diktature, jo je newyorški Muzej moderne umetnosti, ki mu je sliko dal v varstvo (tedaj že osem let pokojni) Picasso, prepustil Španiji. Najprej je bila razstavljena v madridskem muzeju Prado. Od leta 1992 jo je mogoče videti v muzeju moderne umetnosti Reina Sofía, prav tako v Madridu, kjer so 4. aprila letos odprli tudi veliko razstavo Picassovih del Piedad y terror en Picasso, (Sočutje in groza pri Picassu) s podnaslovom El camino a Guernica (Pot v Guernico).
»Guernice ni več!«
Po nemškem bombardiranju Guernice 26. aprila 1937, v katerem je umrlo več sto ljudi, je baskovski politik Telesforo Monzón poslal španski vladi v Madrid naslednji telegram: »Guernice ni več – Stop – Danes je samo še pepel – Stop – V tem trenutku mesto še vedno gori – Stop – Tri ure bombardiranja so ga popolnoma uničile - Stop – Deset tisoč žensk in otrok beži – Stop – Bojijo se, da bodo lovci streljali nanje, kot so danes popoldne – Stop.«
Svet je tako odkril, kaj pomeni moderna totalna vojna, v kateri so civilisti glavna tarča napada. Uničenje Guernice velja za generalko za poznejše veliko hujše nacistično bombardiranje Varšave, Rotterdama, Coventryja, Beograda (pravzaprav tudi za angloameriško bombardiranje Lübecka, Hamburga, Dresdna)…
Ukaz za bombardiranje je dal general Francisco Franco, ki je od septembra 1936 vodil upornike. Nemške letalske sile v Španiji so mu bile namreč podrejene. Uničenje tega mesteca, ki je Francu stalo na poti do Bilbaa, je najbrž povezano tudi s tem, da je predstavljalo duhovno prestolnico Baskov, ki so bili večinoma na strani zakonite levosredinske vlade. Okoli znamenitega hrasta v Guernici so se že v srednjem veku zbirali člani skupščine vseh Baskov, da bi razpravljali o skupnih zadevah.
