Na Kliniki za male živali Veterinarske fakultete Univerze v Ljubljani je v bazo pasjih krvodajalcev vpisanih približno 70 psov, a zaradi različnih krvnih skupin, ki med seboj niso vedno kompatibilne, in nezmožnosti dolgoročnega shranjevanja ni pasje krvi štirinožnih darovalcev nikoli preveč.
»Brez pomoči lastnikov, ki so svoje pse hitro pripeljali na odvzem krvi, bi moja psička umrla,« se svoje izkušnje spominja Mateja Širnik, lastnica španske hrtice Cordobese, ki je transfuzijo krvi nujno potrebovala zaradi vnetja trebušne slinavke.
Docentka z ljubljanske veterinarske fakultete Darja Pavlin je pojasnila, da psi kri največkrat potrebujejo ob akutnih krvavitvah, ki nastanejo na primer zaradi poškodb organov in počenih tumorjev v prsnem košu ali trebušni votlini, redkeje pa denimo zaradi pomanjkanja beljakovin v krvi. Transfuzija je lahko potrebna tudi zaradi različnih motenj v strjevanju krvi. Takšne motnje se lahko pojavijo zaradi prirojenih bolezni, recimo pri pasmi doberman, ali pa jih povzročijo strupi, na primer tisti, ki jih ljudje podtikajo podganam, pa jih po nesreči zaužijejo psi.
Pasja življenja so odvisna od angažiranosti prostovoljcev
Po besedah Pavlinove se darovanje pasje krvi od darovanja človeške v Sloveniji razlikuje predvsem v tem, da jo je treba psu darovalcu odvzeti neposredno pred darovanjem, saj nimamo krvne banke, v kateri bi kri lahko shranjevali dolgoročno. »Odvisni smo od lastnikov, ki so psa pripravljeni pripeljati takrat, ko jih pokličemo,« je povedala. Lažje je, ko kri na kliniki potrebujejo med načrtovanimi operacijami, saj lahko takrat lastnike psov darovalcev vnaprej obvestijo, kdaj točno potrebujejo pomoč njihovih kosmatincev, in se prilagodijo njihovim obveznostim.
Če bi imeli krvno banko, bi to pomenilo, da bi darovano kri lahko shranjevali dolgoročno. Lahko bi jo tudi ločevali na rdeče krvničke in plazmo, kar bi bilo po besedah Pavlinove bistveno bolj ekonomično, saj pes redko potrebuje obe komponenti krvi. Tako bi lahko psu, ki je slabokrven, dali samo rdeče krvničke, tistemu, ki ima težave s strjevanjem krvi, pa samo plazmo, je pojasnila docentka.
»Banko si strašno želimo, a so stroški previsoki. Krasno bi bilo, če bi lahko dobili kakšno odsluženo opremo, ki so jo prej uporabljali za shranjevanje človeške krvi, recimo z zavoda za transfuzijo,« je dejala Pavlinova.
Darovanje krvi traja le dobrih pet minut
Da pes lahko daruje kri, mora tehtati nad 25 kilogramov, star mora biti več kot eno leto in ne starejši od osem let. Psi, mlajši od enega leta, niso primerni, ker imajo manjše število rdečih krvničk. Pri starejših od osem let pa obstaja večja verjetnost, da imajo neodkrite kronične bolezni ali pa recimo raka, je pojasnila Pavlinova. »Super je, če imajo psi eleganten dolg vrat. Hrti so odlični krvodajalci!« se je nasmehnila docentka.
Pomembno je, da je pes v času odvzema krvi zdrav, cepljen, zaščiten pred bolhami in klopi ter ne jemlje zdravil. Psa pred odvzemom krvi pregledajo in naredijo osnovno krvno sliko. Pavlinova je razložila, da kri jemljejo iz vratu, saj je tam precej debela vratna žila. Pred postopkom predel, od koder bodo kri odvzeli, pobrijejo in razkužijo. Če je pes nemiren, mu dajo pomirjevala, a kri potem teče nekoliko počasneje. Postopek traja le dobrih pet minut, po odvzemu pa naj pes ne izvaja telesnih aktivnosti in veliko pije, svetuje Pavlinova.
Idealnih pasjih krvodajalcev pri nas primanjkuje
»Zdi se, da je 70 psov v bazi visoka številka za eno kliniko, ampak od tega je tistih z negativno krvno skupino le okoli 30. Ko je situacija urgentna, včasih potrebujemo tudi tri vrečke na dan, en pes, razen če tehta več kot 60 kilogramov, pa lahko daruje samo eno, torej od 350 do 450 mililitrov krvi,« je povedala Pavlinova in pojasnila, da je pes z negativno krvno skupino idealen krvodajalec, saj je njegova kri ustrezna tako za pse s pozitivno kot z negativno krvno skupino. Po drugi strani je težava, če ima prejemnik negativno krvno skupino, saj lahko v tem primeru prejme kri le od psa z enako krvno skupino.
Pri pasjih transfuzijah morajo biti veterinarji na to, ali ima pes negativno ali pozitivno krvno skupino, pozorni zato, ker lahko ob uporabi nekompatibilne krvi pride do transfuzijske reakcije. »V nasprotju s človekom pes nima protiteles proti nasprotni krvni skupini,« je povedala Pavlinova in dodala, da je nekako splošno sprejeto mišljenje, da s prvo transfuzijo pri psu, ne glede na to, katero krvno skupino ima in katero mu dajo prek transfuzije, ni mogoče povzročiti transfuzijske reakcije. A docentka opozarja, da se problem lahko pojavi, če bo pes še kdaj v življenju potreboval transfuzijo: »Če bodo psu ob drugi transfuziji spet dali 'napačno' krvno skupino, se bo pa takrat pojavila transfuzijska reakcija.«
Skupna baza bi rešila še več življenj
»Baze krvodajalcev, ki jih imajo posamezne klinike, so še vedno preskromne in ne morejo zadostiti vsem potrebam pasjih bolnikov. Lastnik psa, ki nujno potrebuje transfuzijo, se mora zelo angažirati in krvodajalca zelo hitro najti sam, kar je grozljiva izkušnja,« je opisala Širnikova. Izpostavila je, da se mnogi lastniki psov za vpis v bazo darovalcev odločijo šele takrat, ko se s potrebo po transfuziji sreča njihov ali prijateljev pes, prej pa o tem preprosto nimajo dovolj informacij.
Med takšnimi je tudi lastnica pasje krvodajalke Abi Alenka Klemenčič Holynski, ki se je v bazo vpisala, potem ko je kri potrebovala njena prejšnja psička. Največjo prednost pasjega krvodajalstva je opisala takole: »Ko pridem na kliniko in vidim pogled prestrašenega lastnika, katerega pes v tistem trenutku potrebuje pomoč, midve pa mu lahko pomagava, vem, da delava prav.« Tudi ona meni, da se za krvodajalstvo ne odloča večje število lastnikov, ker se o njem premalo govori.
Pavlinova izpostavlja, da so ljudje zelo pripravljeni pomagati, saj na njihovi kliniki na teden dobijo vsaj štiri prijave za pasjega krvodajalca, želi pa si predvsem, da bi se posamezne klinike med seboj povezale, »da ne bi vsak veterinar imel svojega vrtička«, saj bi s skupno bazo lahko rešili še več življenj.
