Leta 1994 so bile glasbene lestvice polne Mariah Carey, ki je kraljevala na vseh kanalih. Glamurozno erotičen in žlahtno zasanjan pop se je iz grla gospodične Carey slišal, kot da ga nikoli več ne bo konec. Skladbe z albuma Music Box, ki ga je izdala leto prej, so gazile po Billboardovih in drugih lestvicah. Njenim zmagoslavnim več deset milijonov prodanim izvodom so se drzno, pogumno in nadvse jezikavo tistega leta upirali le Warren G, Coolio in Beastie Boys.
Naj ne bo pomote, poleg omenjenih glasbenikov je bila to vsekakor dobra letina, ki je na glasbeno prizorišče izstrelila tudi skupino Green Day z albumom Dookie. Na roko jim je šlo dejstvo, da je Dookie čez noč postal nekakšen mali uporniški manifest proti glasbenemu establišmentu. Na krilih poletnega MTV so Green Day valovali skoraj na vseh frekvencah. Skladbi Basket Case in When I Come Around sta s svojimi vsakodnevnimi celodnevnimi rotacijami na radiu in televiziji krepko presegli skupno število predvajanj vseh za kitaro sposobnih glasbenih izvajalcev za leto 1994.
Punk, četudi močno odišavljen in v neponošenih teniskah, se je vračal. A ta izvirno kalifornijski pop punk val s svojimi plehnatimi hibridi je v prihodnjih petih letih naplavil bore malo omembe vrednih novopankerjev. Green Day so resnično eni in edini z zavidanja vrednim planetarnim uspehom, kar zadeva – recimo temu pogojno punk. Vseskozi so se gibali po tenki črti, ki razdvaja komercialo od alternative, Billie Joe Armstrong pa ni bolehal od bipolarnega sramu, ko je šlo za pošteno zasluženi denar njegove skupine.
Na krilih revolucije
Ne glede na to, kako so poznavalci in kritiki primerjalno umeščali Green Day, je bila njihova največja odlika sposobnost, da na enem mestu pomirijo duhove skupine Ramones in Boba Dylana. Tako Billie Joe kot tudi basist Mike Dirnt sta na odru častila Ramonese, kar je bil nekakšen prirojen najstniški refleks. Ključni trenutek v evoluciji skupine Green Day je izdaja albuma Warning (2000), ki je bil diametralno nasprotje dratarsko podkovanega albuma Nimrod (1997).
Na sledeh Dylanove pesmarice Bringing It All Back Home (1965) se je navdahnjeni in vselej zvedavi Billie Joe podal po poteh ameriške folk glasbe, previdno stopajoč daleč stran od countryja. Kronisti popularne glasbe so se čez noč razpisali o njegovi pesniški žilici, kot da bi šele tedaj spoznavali lirično angažiranost kalifornijskega tria. Prevladujoča akustičnost albuma Warning je bila sicer nenavadna, a slišala se ni nič patetično, ambiciozno in vzvišeno. Krivec za studijsko domišljavosti je bil producent Rob Cavallo, ki je ne glede na svoje obrtniške in tehnične sposobnosti iz preteklosti ravno z Green Day poskušal iztrgati rock balade unplugged ali aerosmithovskega formata.
Komercialno najuspešnejši album skupine Green Day je prinašal predvsem globlji smisel Armstrongove poezije. Poezije, ki je vik in trušč zamenjala s samorefleksijo o ameriškem snu in nočni mori. Ko so Green Day leta 2004 objavili album American Idiot, se zdi, kot da so sklenili diskografsko trilogijo in nastavili ogledalo vsej naciji. Pa vendar, očitno ne docela. Tako lani objavljeni album Revolution Radio kot tudi letošnja koncertna turneja sta Billieja Joeja s skupino postavila na okope močno zamajane domače demokracije. Izdan v času najbolj goreče predsedniške kampanje album Revolution Radio poskuša izslediti poti srdite jeze in vsakdanjega nasilja. Gre za bolj razumniško in razumljeno glasbeno delo, ki lepo zaokroži nabor njihovih agitpropovskih koncertnih skladb. Ali jim bomo tudi zaupali, ko jim prisluhnemo v Stožicah…
