Nava arhitekti so letos prejeli Plečnikovo medaljo za aktualno realizacijo hiše na Bledu. Že pred tem so prejeli druga priznanja in nagrade, med njimi leta 2011 zlati svinčnik za prenovo objektov Razvojnega centra za informacijske in komunikacijske tehnologije v Kranju. Biro deluje od leta 2000, ustanovila ga je arhitektka Monika Fink Serša, leta 2010 pa sta se ji pridružila arhitekta Aleksander Lužnik in Ana Ocvirk Šafar. Studio dopolnjuje nepogrešljiva ekipa sodelavcev, ki soustvarjajo projekte in zgodbe.
Njihov svetovni nazor se odraža v projektiranju, za katerega je značilno široko zavedanje o bivanju, skrb za okolje in kontinuiteta: »Sledimo ideji, da je najbolj trajnostna in ekološka arhitektura, dobra arhitektura, ki ji z danimi sredstvi znotraj vseh prostorskih in administrativnih omejitev uspe zagotoviti dodano vrednost in tudi dolgoročno pripomore k izboljšanju širšega prostora.»
Med njihovimi projekti so še poslovni objekt Iskratel, poslovni objekt Comita, energetska prenova DSO Preddvor, MIC Kranj, vzpenjača na Trsat na Reki, veliko enodružinskih hiš in opreme stanovanj ter gostinskih lokalov. Njihov pristop k delu je vedno svojevrstno vezan na lokacijo in naročnika. Zavedajo se pomena konteksta in trajnosti: »Kjer je le mogoče, se trudimo poiskati vez med preteklostjo in sedanjostjo, da nadgradimo prostor z iskanjem kakovosti in vključevanjem novega v staro kot del kontinuitete razvoja prostora in identitete.«
Zgrajena izključno iz lesa
Nagrajena hiša na Bledu povsem jasno izraža njihov pristop do dela – spretno so povezali izročilo tradicionalnega stavbarstva tega območja s sodobnimi bivalnimi potrebami in trendi trajnostne lesene gradnje. Na parceli je bil nered prizidkov in objektov in izkazalo se je, da je treba širše poseči v prostor, da bi dosegli kakovost bivanja in dodano vrednost naložbe. Boljše objekte so ohranili, ostale odstranili in sprojektirali skladno in pregledno zasnovo – leseno hišo za mlado družino kot povezavo med vrtom in novim »kmečkim« dvoriščem.
Hiša je zgrajena izključno iz lesa – znotraj iz slovenske smreke, macesen na fasadi pa je iz Avstrije, ker slovenskega ni bilo na trgu. Poudarjajo, da je pomembno, da so gradiva iz neposredne bližine – da niso prepotovala pol sveta. Hiša je grajena brez potratne rabe materialov in konstrukcij in združuje zelo preproste in po drugi strani zelo kompleksne arhitekturne rešitve. Zaznamujejo jo zunanje police, ki so jih arhitekti predvideli z razlogom: naročniki so zelo povezani z naravo in vzrejo konj ter veliko časa preživijo zunaj; zunanje police hišo transformirajo v pohištvo prostora. Obenem takšno pohištvo deluje avtohtono, saj so domačije pogosto imele ob fasadah naložena drva ali obešena zelišča, čevlji so ostajali zunaj, prikradle so se grablje, steklenica žganja, kanglica mleka…
Fasada iz surovega neobdelanega macesna se bo z leti naravno starala in hiša, ki ima avtohton dolg, nizek volumen z dvokapno streho, se bo povsem integrirala v okolico. Vse elemente hiše so arhitekti avtorsko zasnovali. Zunaj standarda je tudi pritlična etaža, saj ima višino le 240 centimetrov do stropnikov. Je relativno nizka, vendar ustvarja prijeten ambient, zaradi velikih panoramskih oken prostora ne utesnjuje, nasprotno, domači uporabniki in obiskovalci se v notranjosti odlično počutijo.
