»Gre za edinstveni primer, da je (slovensko, op. p.) vrhovno sodišče priznalo legitimnost in zakonitost sodišča med drugo svetovno vojno. Tako glede njegove ustanovitve kot tudi glede postopkov na sodišču. Mislim, da je to v redu. O sodišču in njegovih postopkih je že med vojno pisalo zavezniško časopisje, saj so bili na procesu navzoči nekateri predstavniki zaveznikov. Že tedaj so povedali, da je ta proces potekal zakonito in legalno v okvirih vojne,« je odločitev vrhovnih sodnikov, ki so zavrnili zahtevo za varstvo zakonitosti hčerke obsojenega in usmrčenega belogardista v tako imenovanem kočevskem procesu leta 1943, za Dnevnik komentiral dr. Ljubo Bavcon. Po njegovih besedah je bil napor pravnikov iz vodstva NOB Slovenije, da ustanovijo zakonito vojno sodišče, tedaj očiten, zahteve pravnikov pa so sprejeli tudi drugi člani vodstva.
Kot smo že poročali, je izredno vojaško sodišče V. H. spoznalo za krivega »zločinstva narodnega izdajstva«. Poleg izdaje mu je očitalo, da je v belogardistično postojanko na Bizoviku odpeljal svojce partizana, jih med bojem postavil na vhod postojanke in tako povzročil, da so ustrelili očeta in sestro, zaradi njegovega izdajanja Italijanom pa je bilo usmrčenih ali interniranih 20 Bizovičanov.
Pritožnica je razveljavitev sodbe zahtevala zaradi nepoštenega sojenja – postopek je bil tajen, ni bilo možnosti pritožbe, za pripravo zagovora naj bi bilo le nekaj ur časa – pa tudi zato, ker naj bi očetu sodilo nelegalno in nelegitimno sodišče, saj da OF ni mogla ustanavljati sodišč. Vrhovni sodniki so menili drugače. Povojna oblast je s pravnimi akti za nazaj potrdila veljavnost med vojno izdanih odlokov, zakonov in odredb. Plenum OF je torej imel pravico ustanavljati sodišča. Izredno vojaško sodišče pa je sodilo po predpisanih postopkih in je bilo primerljivo z ureditvijo sodišč v vojni, ko se – tako sodišče – procesna pravila »zaostrijo in poenostavijo«.
Tudi v Nürnbergu ni bilo pritožbe
Dr. Ljubu Bavconu se zdi zato zelo na mestu, da so se vrhovni sodniki sklicevali na nürnberške procese, v katerih je mednarodno zavezniško vojaško sodišče obsodilo nacistične vojne zločince. »Tudi tam ni bilo možnosti pritožbe, čeprav se danes, toliko let po tem, šteje, da so situacije, ko pritožba ni možna, ene izmed najhujših kršitev človekovih pravic,« pravi Bavcon, ki tudi zato kočevski proces ocenjuje kot zgleden. Kot pravi, ni odstopal od drugih ekspresnih sojenj med vojno pred vojaškimi sodišči, ki so jih poznali tudi drugod, tako med prvo kot med drugo svetovno vojno.
Po mnenju nekdanjega ustavnega sodnika Cirila Ribičiča, ki se o širših posledicah sodbe tako kot drugi pravniki, ki smo jih prosili za mnenje, še ni mogel izreči (sodba je namreč zelo kompleksna), so sodišča začela nekoliko bolj strogo obravnavati domnevne krivice iz preteklosti: »Najbrž je tako, da se je nekaj let pod vplivom Demosa in pritiska po popravi krivic vlagateljem priznalo marsikaj. Včasih tudi kaj, česar jim mogoče ne bi smeli. Zdaj pa imam občutek, da so pogoji postali bistveno strožji.«
Podobno opaža tudi predsednik Nove slovenske zaveze Peter Sušnik, ki je zato prepričan, da je ta sodba nekonsistentna glede na že sprejete judikate, ko je sodišče obsojene oprostilo. »Nisem pravnik, toda težko razumem, da je mogoče sodiščem za nazaj podeliti legitimiteto, da so postopki lahko tajni, da se obtoženci niso mogli učinkovito braniti.« Sušnik domneva, da bo zadeva najbrž romala na ustavno sodišče, morda pa tudi na evropsko sodišče za človekove pravice. »Ta sodba ni sicer v ničemer tragična, če ne štejemo hudo dolgega sojenja. Stvari se bodo počasi le postavile na svoje mesto,« je prepričan Sušnik. In dodaja: »Morda so bili tedanji predpisi legalni, o tem, ali so bili legitimni, pa ne bomo našli skupnega jezika, dokler se ne bomo kot država, z ustavnim zakonom, opredelili, ali je bila revolucija pravilen in legitimen način za prevzem oblasti.«
Repe: Na sodbo se bo mogoče sklicevati, toda…
Za dr. Boža Repeta glede legitimnosti partizanske oblasti že doslej ni bilo dileme: »Partizanska oblast, slovenska in jugoslovanska, je bila legitimna, ker jo je priznavala velika večina slovenskega naroda in ker je bila del protifašistične koalicije.« Na vprašanje, ali se bo poslej mogoče na to sodbo sklicevati tudi pri stališču, da je bila partizanska oblast legalna, pa odgovarja: »Tako je, nanjo se bo vsekakor možno sklicevati. Vendar vemo, kako funkcionira sodstvo v Sloveniji. Če lahko o tem odloča tudi ustavno sodišče, je glede na sestavo predvidljivo, da bo sodbo razveljavilo iz takšnih ali drugačnih razlogov. In potem se bodo na to sodbo sklicevali tisti, ki legitimnosti in legalnosti oporekajo…«
Sodba se mu zdi sicer pomembna zlasti zato, ker je vsebinska, in ne, kot je bilo običajno v takih primerih doslej, »procesna«. »Upošteva realnost tedanjih razmer in ne nekih idealiziranih, abstraktnih pravnih standardov zunaj časa in prostora; dokaj jasna je ne samo glede zločinov, ampak tudi opredelitve o naravi kolaboracionističnih enot.«
Za dr. Tamaro Griesser Pečar, ki je podrobno raziskovala kočevski proces, ki je »klasičen politično montiran proces«, je vprašljiva zlasti legitimnost sodišča, ki je vodilo proces: »Oktobra 1943 je pri zaveznikih veljala še kazensko materialna in procesna zakonodaja Kraljevine Jugoslavije. Sodišče v Kočevju torej ni bilo pristojno za kazenski proces, to pristojnost si je prisvojilo.«
