Avstrijski teren je po zemeljskih plazovih zelo podoben slovenskemu. V obeh državah so nekontrolirani premiki večjih količin zemlje, blata, kamenja in drobirja pogosti. »V naših podatkovnih bazah smo doslej evidentirali več kot 50.000 takšnih dogodkov,« pripoveduje Arben Kociu z avstrijskega urada za geologijo. Ta državna služba podatke o zemeljskih plazovih zbira že več kot pol stoletja, karte nevarnih oziroma ogroženih območij pa pri severnih sosedih izdelujejo že od leta 1975. »Čeprav imajo zemeljski plazovi značaj lokalnih dogodkov, ki običajno ne ogrozijo več kot peščice prebivalstva, podatki kažejo, da kljub temu povzročajo velikansko škodo, ki je primerljiva s škodo zaradi poplav. Na evropski ravni – če me spomin ne vara – govorimo o 48 milijardah evrov,« Kociu našteva razloge, zakaj ustavno zahtevo po zaščiti prebivalstva pred nesrečami tudi pri zemeljskih plazovih jemljejo resno.

Štirje redi omejitev

Državo so razdelili na štiri cone. V rdeči je gradnja prepovedana. Na nekoliko manj nevarnih območjih so posegi dovoljeni pod pogoji, kot so položaj nove stavbe, debelina zidov, razporejenost oken… Na tretjem območju veljajo le opozorila, medtem ko na območjih brez nevarnosti omejitev ni. Ker so karte ogroženosti zaradi zemeljskih plazov uradni dokumenti, jih morajo upoštevati pri načrtovanju rabe prostora tako na regionalni kot na lokalni ravni. »Župan je najbolj odgovoren za to, da se gradi skladno z zahtevami, saj je on prvi in zadnji, ki se podpiše pod prostorski načrt,« pojasnjuje Kociu.

V Sloveniji takšne jasne odgovornosti niti na lokalni niti na državni ravni ni. Uradno kart ogroženosti zaradi zemeljskih plazov sploh nimamo, osnovna evidenca preteklih plazov pa šepa. »Uradno imamo registriranih manj kot 1700 plazov, a po določenih ocenah bi jih lahko našteli 7000 in več,« pripoveduje dr. Matjaž Mikoš, dekan ljubljanske fakultete za gradbeništvo in geodezijo ter predsednik četrtega svetovnega foruma o zemeljskih plazovih, ki je bil te dni v Ljubljani. Pri prostorskem načrtovanju zato zemeljskih plazov, enako kot hudourniških poplav, snežnih plazov in erozijskih pojavov, ne upoštevamo. »Izdelane imamo zgolj karte poplavne nevarnosti in ogroženosti, ki pa jih bo zaradi podnebnih sprememb tudi treba prilagoditi,« pripoveduje Mikoš.

Vladnih uradnikov je bilo premalo

Leta 2009 je republiški statistični urad nehal spremljati škodo zaradi zemeljskih plazov in sploh naravnih nesreč v Sloveniji, po nekaterih starejših ocenah pa bi za sanacijo obstoječih zemeljskih plazov potrebovali več deset milijonov evrov. Še pomembnejša je po Mikoševih besedah sedaj povsem prezrta preventivna krepitev odpornosti družbe proti zemeljskim plazovom, se pravi zmanjševanje tveganj prek načrtovanja rabe prostora glede na prepoznane naravne nevarnosti.

Bo četrti svetovni forum o zemeljskih plazovih, ki je v Ljubljani združil več kot 600 udeležencev iz več kot 50 držav, kaj pripomogel k tej krepitvi odpornosti Slovenije? »Foruma se udeležuje več kot 120 študentov in doktorandov, številni inženirji, uradniki in raziskovalci in tudi več kot 40 predstavnikov slovenskih občin, za katere je posebno delavnico pripravilo ministrstvo za okolje in prostor,« je naštel Mikoš. Pa so se tudi uradniki z različnih slovenskih ministrstev udeležili kakšnih vsebinskih razprav in predstavitev izkušenj iz tujine? »Morda le peščica, gotovo bistveno premalo glede na pomen dogodka in možnost izobraževanja na njem,« je priznal prvi mož foruma.