Zinedine 'Zizou' Zidane je, kakorkoli obračamo, eden petih ali šestih najboljših nogometašev vseh časov, na ravni Di Stefana, Peleja, Beckenbauerja, Cruyffa in Maradone. Nekdanji igralec Cannesa (1989–1992), Bordeauxa (1992–1996), Juventusa (1996–2001), Reala (2001–2006) – da, ironija današnje usode, prav Juventusa in Reala – in seveda francoske reprezentance si je z eleganco, gibanjem, tehniko, obvladovanjem žoge, preigravanji, pregledom na igro, podajami in predvsem z odločilnimi zadetki na ključnih tekmah pridobil splošne simpatije svetovne nogometne javnosti. Ob tem je osvojil tudi vse razpoložljive lovorike in nagrade; ustvaril si je nesmrtno avtoriteto, ki mu je skupaj s strokovnostjo in učljivostjo ter drugimi značajskimi lastnostmi (skromnost) dala podlage tudi za izjemno trenersko kariero. Kot pravijo tisti, ki razmere v Realu poznajo: zaradi tega mu niti predsednik najbogatejšega kluba na svetu niti največji svetovni nogometni zvezdnik – kaj šele kdo drug – ne more soliti pameti. Dela lahko tako, kot meni, da je (strokovno) prav.
Igralsko kariero Zidana (1972, Marseille) je nemogoče strniti na tem razpoložljivem prostoru; vredna je resne in debele knjižne analize. Je, kot rečeno, osvajalec vseh možnih najvišjih lovorik v svetovnem nogometu in vseh priznanj, ki so si jih v tem športu znali izmisliti. Prvič, z reprezentanco Francije je bil svetovni (1998) in evropski (2000) prvak, pri čemer je bil na svetovnem prvenstvu najboljši igralec finala (ki ga je odločil z dvema zadetkoma z glavo), na evropskem pa najboljši igralec tekmovanja; na svetovnem je osvojil še naslov viceprvaka (2006) in najboljšega igralca turnirja, s tem da je postal šele četrti igralec v zgodovini, ki je zadel v dveh finalih SP. Drugič, z Realom je osvojil ligo prvakov 2002 z zadetkom z volejem, ki danes velja za najlepši gol v zgodovini finalov LP; res je, z Juventusom je dvakrat finale LP izgubil (1997 in 1998), slednjič – usoda? – prav z Realom. Jasno, z Realom je bil španski prvak in z Juventusom dvakrat italijanski. In tretjič, osvojil je zlato žogo leta 1998 in naziv Fifinega igralca leta (1998, 2000 in 2003) kot najboljši nogometaš na svetu.
In ja, Zidane si lasti tudi verjetno najbolj »spektakularno«, opevano, analizirano, opisovano in ogledovano slovo od zelenic v zgodovini nogometa. Pazite, v 109. minuti finalne tekme svetovnega prvenstva v nogometu v Nemčiji 2006 pri izidu 1:1, ko je ves svet samo še čakal na izvajanje enajstmetrovk, Zidane na provokacijo italijanskega branilca Marka Materazzija, ki mu je v tistem trenutku »omenjal« mamo in sestro, tega z glavo udari v prsi, »sicilijanski hlod« pade kot pokošen, Zidan pa tekmo in kariero (mesec pred tem je končal tudi igranje pri Realu) konča z izključitvijo. Zidane si tega dejanja ni nikoli očital, nasprotno, večkrat je poudaril, da ob tej provokaciji v nobenem primeru ne bi mogel končati tekme. S tem stavkom je največ povedal o sebi. Ko gre za vrednote v življenju in športu, Zidane – ki mu je družina od nekdaj sveta, je srečno poročen že 23 let in ima štiri otroke, vsi štirje igrajo v Realovi šoli – ni nikoli sklepal kompromisov: te so mu bile pomembnejše od uspehov. Še več, uspehi so prišli prav zato, ker se je vedno držal vrednot.
Ko je Francoz zadel tisti legendarni gol v finalu LP 2002 proti Bayerju, si je kupil nesmrtno ljubezen in naklonjenost tedanjega in sedanjega predsednika Reala Florentina Pereza; ta je sklenil zadržati Zidana ob sebi za vse večne čase. Zidane je o svoji prihodnosti nihal in se dokončno odločil leta 2013, ko je postal pomočnik tedanjega trenerja Reala Carla Ancelottija, s katerim sta takoj osvojila ligo prvakov (2014). Po tem uspehu se je Zidane umaknil v trenersko samoučenje v drugo ekipo Reala (Castilla) in po nekaj sramotnih porazih prve ekipe pod vodstvom Rafe Beniteza je 4. januarja 2016, dosti prej, kot je načrtoval, uslišal klic Pereza, naj sede na klop in reši Real. Odtlej madridski klub ruši in melje vse pred seboj.
Seveda, Zidane je tudi kot trener že osvojil vse, kar se je osvojiti dalo. Osvojil je ligo prvakov 2016 kot glavni trener, letos po petih letih čakanja na krono z Realom še špansko prvenstvo, vmes pa spotoma evropski superpokal in svetovno klubsko prvenstvo. V tem pogledu nocojšnja tekma za že 12. Realov naslov v LP za Zidana ni usodna. Razen da, kot pravi, v življenju ne zna in ne želi izgubljati.
Zidane je razsuto četo po Benitezu tako hitro preobrazil v rušilno zmagovalno enoto zato, ker ga imajo igralci Reala, od prvega do zadnjega, v spominu kot vrhunsko igralsko avtoriteto, kot nekoga, ki je v nogometu dosegel bistveno več od njih, ki o tej igri ve več kot skoraj vsa slačilnica skupaj, kot igralca, ki v svetu nogometa velja neprimerno več kot oni. Zato se je vnaprej vedelo, da lahko obvlada tudi takega zvezdnika, kot je Cristiano Ronaldo, in to v vsakem trenutku, ko se mu bo to zdelo pomembno za dobro ekipe. Zidan igralcem nikoli ni dokazoval svoje avtoritete – on je bil avtoriteta sam po sebi, že v trenutku, ko so ga igralci zagledali na igrišču.
V letošnji sezoni si je Francoz za osvajanje naslovov izmislil metodo, ki je sodobna stroka ne pomni: igralcem je v glavo vbil misel, ki jo je tudi javno ves čas ponavljal, da ima na razpolago 24 enakovrednih igralcev, torej dve enakovredni ekipi. Recimo, neko soboto je znal kakšno odločilno (manj zahtevno) tekmo španskega prvenstva v gosteh odigrati z na videz rezervno ekipo z vsemi španskimi reprezentanti na čelu, zato da je spočil »prvo« ekipo za spopade v ligi prvakov.
Najtežje je to rotacijo sprva prenesel največji zvezdnik Ronaldo, prepričan, da mu pripada status, zaradi katerega mora odigrati vse tekme in pobrati vse individualne strelske rekorde. Zidane ga je prepričal nasprotno: da za vse tekme nima (več) moči, zato naj to prihrani za največje tekme. Ko je Ronaldo to dojel, je spomladi letos eksplodiral in iz lige prvakov lastnonožno izločil dva izmed najmočnejših možnih nasprotnikov, Bayern in Atletico.
Zidane zares obvlada slačilnico, je pred časom zapisal njegov »mentor« Ancelotti. Z dolgimi pogovori z igralci te pridobiva na svojo stran. Res je, na koncu sezone se opazovalcem zdi, da vsi igralci govorijo točno takšne fraze, kot jih je na začetku govoril samo Zidane – kar pomeni, da mu igralci verjamejo. In Zidane jim vedno vrača: v bran jih je vzel vsakič, tudi ko so v posmeh svetovne nogometne javnosti delali katastrofalne napake.
In če Zidane danes zvečer z Realom tekmo proti Juventusu izgubi in se (še) ne vpiše v zgodovino? Vse v življenju se prej ali pozneje postavi na svoje mesto, je eno njegovih gesel. Z enako zmagovalno in nepopustljivo miselnostjo, z igralci, ki mu močno zaupajo, in z okrepljenim igralskim kadrom bo vse razpoložljive lovorike napadel še enkrat in znova, dokler ... no, dokler se ne vpiše v tisto zgodovinsko knjigo.
