»Slovenske jagode sredi poletja? Pa so zagotovo vaše?« S takšnimi vprašanji se je pred petimi leti, ko so na kmetiji Bostele v okolici Zdol pri Brežicah prvič pridelali tudi tako imenovane mesečne jagode (prej so imeli zgolj sezonske), ki dajejo slastne rdeče plodove vse do pozne jeseni, srečeval mladi agronom Jure Bostele. Glavna sezona jagod je namreč v maju in juniju.
Na sadjarski kmetiji Bostele so jagode »doma« že več kot 35 let. Začeli so s 4000 do 5000 sadikami, danes imajo na 5,7 hektara njiv več kot 250.000 sadik, ki dajejo okrog sto ton jagod na leto.
Obrali dve toni na dan
»Na vrhuncu sezone, to je bilo med 10. in 20. majem, smo nabirali 400 do 450 zabojev oziroma dve toni jagod na dan. Zdaj so te sorte pri koncu, druge pa se še niso začele, tako da smo imeli vmes nekaj manjših težav z zagotavljanjem količin, kajti kar zjutraj oberemo, še isti dan odpeljemo trgovcem. Jagode vidijo hladilnico le toliko, da se ohladijo, ko pridejo z njive, nato gredo takoj naprej,« pripoveduje diplomirani agronom.
Zadnji dan maja je bilo sredi dopoldneva pod tuneli Bosteletovih nasadov, pokritih še s senčilno mrežo, celo bolj prijetno kot na odprtem, kjer je sonce že poletno žgalo. S košatih sadik, posajenih na grebene, pokrite s črno, tu in tam tudi z belo folijo, so viseli šopi živo rdečih plodov. »Sezonske jagode so pri koncu, enkrat jih še oberemo, nato počistimo, porežemo poganjke. Boste videli, kako polne so šele mesečne jagode, ki jih bomo kmalu začeli obirati,« odvrne Bostele, ko se začudimo nad množico plodov.
Po dveh do treh letih sadike zamenjajo z novimi. »Ko bodo odrodile še te, bomo zasadili zelenjavo. Treba je kolobariti. Če bi sadili jagode za jagodami, bi imeli prevelik izpad in vse slabši izkoristek.« Pred letom 2002 pri Bosteletovih niso imeli rastlinjakov, a so bili s širitvijo v to kar prisiljeni. »Prej so bile naše jagode pozneje na trgu, plodovi so bili slabše kakovosti, saj so bili izpostavljeni soncu, dežju, toči.«
Idealna sezona za jagode
V zadnjih letih je bilo letos potrebnega najmanj škropljenja. Glavna sezona je bila več kot idealna. »Ko je bilo več dežja, ni bilo dovolj toplo, da bi se razvile spore in bi plodovi zgnili. Zdaj, ko je toplo, pa dežja ni.« Pri Bosteletovih delajo po standardu Global GAP, ki je po vsem svetu enak in ga zahtevajo vsi večji kupci. Zelo pomembna je zaščita proti gnilobi, ki je ob takem vremenu, kot je bilo v maju, torej ravno prav toplo in vetrovno, minimalna, opisuje Bostele. Trudijo se, da škropijo samo toliko, kot je nujno potrebno. »Ne morem reči, da imamo biološko pridelane jagode. Toda vsi, tudi moja otroka, stara enajst let ter leto in pol, imamo jagode zelo radi in jih jemo kar z njive.«
Število škropljenj zmanjšujejo tudi z rastlinjaki, folijo po tleh, kontroliranim namakanjem, ki nikakor ne sme biti preobilno, sicer začnejo plodovi gniti. Škodljivci so poleti bolj agresivni kot spomladi, saj imajo radi toplo vreme. Glavna nepridiprava v nasadih jagod sta sadna pršica in trips, mala žuželka, ki povzroča deformiranost plodov. Ti so sicer užitni, a po obliki »nepopolni« in na trgovske police ne gredo, saj jih potrošnikovo oko ne mara.
Najpomembnejši je okus
A kot dodaja Bostele, je pri kupcih vendarle na prvem mestu okus in ne, recimo, velikost jagode. »Naša poletna sorta se prodaja izključno zato, ker je zelo okusna. Poleti imaš namreč celo paleto sadja, medtem ko spomladi jagode skorajda nimajo konkurence.«
Mladi gospodar je diplomiral leta 2009, a je bil že v času šolanja nepogrešljiv v domačih nasadih. »Dejansko moraš biti v to ali vržen ali rojen. Če želiš dobro delati, pa moraš imeti tak posel rad, kajti moj delovnik je od štirih zjutraj, ko vstajam, pa do 23. ure, da vse pripravim in razvozim po Sloveniji za naslednji dan. Tako zahtevnega delovnika nima nobeden od obiralcev. Poleg tega sem sam računovodja, komercialist in tudi agronom na vseh parcelah. To je način življenja, brez velikanske podpore družine, ki je prav tako vpeta v posel, pa nikakor ne bi šlo.«
Po zaslužek v Slovenijo že deset let
Ker je drugega dela čez glavo, domači do obiranja skorajda ne pridejo. To opravijo najeti delavci, trenutno jih imajo 15 do 20. Skupina obiralcev iz srbskega Apatina je sredi dopoldneva ravno pomalicala in se spet podala na delo. Nataša Mišković prihaja obirat slovenske jagode že deset let. »V Srbiji ni dela, tukaj pa je dober zaslužek. Dobimo 2,5 evra neto na uro, delamo od petih zjutraj pa do dvanajstih in po potrebi še proti večeru,« je dejala, medtem ko je kolegici Branki Petrović izročila polno košarico, ta pa ji je podala naslednjo.
Največja težava pri poslu z jagodami je prav zagotavljanje konstantne delovne sile, dodaja Bostele. »Zagotovimo si jo le s tujci, ker pridejo sem z namenom, da delajo tistih tri do pet mesecev in zaslužijo. Nastanjeni so pri nas, tudi hrana in prevoz sta naš strošek. Tako so dostopni vedno, ko jih potrebujemo. Ni težko najti slovenskih delavcev, vprašanje je, kateri od njih bo čez tri dni še na razpolago.«
