V čem je težava? Logično, da v tem, da na ekranih vsi igrajo. Eni zvezdnike, drugi duhoviteže, tretji pametnjakoviče in četrti žrtve. Ta igra je namenjena nam. Da jih vzljubimo. In ne preseneča, da je polovica Slovenije v nedeljo zvečer buljila v to finalno igranje vlog. Še manj preseneča končni rezultat. Gledalci so se odločili, da je najboljši zvezdniški plesalec Dejan Vunjak. Preprosti fant, ki rad prepeva na veselicah, je še vedno povezan s svojim pokojnim očetom Brendijem in nedolžno debelo gleda v kamero in zatrjuje, kako je vesel, kako nas ima rad in kako je on utelešenje slovenskega stereotipa. Ta stereotip ponavlja tisto najtežje: bodi to, kar si. Bodi preprost. Ne špilaj frajerja. Usedi se nam vsem v srce in ponavljaj do nezavesti, da si želiš le uspeti. Za vsako ceno. Ali kot je bilo rečeno v finalni oddaji: za uspeh si pripravljen pregrizniti železo. Potem pa sledi logično nadaljevanje: plešem le tako, kot ona (soplesalka) žvižga.
Finale nam je dal tudi dokončni odgovor, kam gre Slovenija. Še bolj se spreminja v upornico proti urbanemu. Denis Porčič, ki je predstavljal ta urbani pol kot mišičnjak, mojster borilnih veščin in reper, je gladko izgubil proti Dejanu. Pa četudi je bil njegov nastop s soplesalko totalen presežek vsega, kar smo doslej videli v zvezdniških imitacijah. Denis je bil originalen. Hotel je celo povedati zgodbo s sodobno plesno koreografijo, ki nima nič skupnega s poskakovanjem na vesele viže narodnozabavnih bendov, kjer se vsi delajo, da so fajn, preprosti in neobremenjeni.
Finalno glasovanje je obenem že napovedalo, kaj se bo zgodilo na naslednjih izjasnjevanjih narodove volje. Pa naj gre za referendum o drugem tiru, predsedniških volitvah ali državnozborskih volitvah. Zmagal bo preprosti populizem zaskrbljenih vaščanov. Ja, nič ni narobe. Slovenija je vas. Najprej geografsko, zdaj še mentalno. Čas je že, da si priznamo, kako smo v bistvu kmetje. In radi uporabljamo zdravo kmečko pamet.
S to zdravo kmečko pametjo se spopadajo tudi politiki. Podajajo ji roko. Igrajo, da so tudi sami le kmetje. Nič sofisticiranega, nič zapletenega, nič prodornega. Saj ja vsak kmet ve, da je treba le slediti zakonom narave. Če je dež, je to dobro za pridelek. Če ga je preveč, je to že blizu katastrofe. Katastrofe so sestavni del vsega, kar se dogaja pri nas. Imamo nesrečno zgodbo s Kemisom, malo manj nesrečno zgodbo z Magno in večno nesrečno zgodbo z drugim tirom in bankami. Na vsa ta vprašanja je odgovarjal predsednik vlade Miro Cerar. Tokrat ne v svoji vladni palači, temveč kar v studiu Odmevov. Oblast je prišla med nas. Prišla je povedat, da hodi sama na teren, da vztraja in dela odgovorno. In je prepričana, kako nas bo ena lakirnica postavila na svetovni zemljevid. Bolje ena lakirnica kot bedarije, ki jih trosijo tisti, ki se že pripravljajo na volitve.
Če odmislimo specifično govorico predsednika, ki dela neskončno dolge stavke in vedno naredi obrat z znamenitim ločilom »pa vendar«, se je vse zgostilo le v eni pripombi. Na vprašanje korektnega voditelja Igorja E. Berganta, ali lahko finančna ministrica zaupa njemu in vladni ekipi, je predsednik odvrnil, da gre za pobalinsko vprašanje. Ne vemo sicer, kaj je pičilo predsednika, da je vpletel pobaline, ampak zagotovo si je s tem nakopal veliko težav. Še več z dodatkom, da je pobalinsko to, kar so pred njim počele vse vlade. Lahko si predsednik misli vse najslabše o medijih, voditeljih in novinarjih, vendar v trenutku, ko izreče vrednostno sodbo, nehote sproži reakcijo. Reakcijo vseh nas. Nas, ki verjamemo, da so mediji naši reprezentantje. Da javno govorijo tisto, kar mi mislimo intimno. In siti smo politikov, ki vedno iščejo vzroke težav pri drugih. Pri prejšnjih oblastnikih na primer. Ali medijih, ki niso korektni, niso profesionalni in objavljajo stvari, ki škodijo. To večno kazanje s prstom na druge se ne more končati dobro.
Razen ko gre le za igro. Finale nogometnega pokala med Domžalami in Olimpijo je bilo demonstracija simuliranja. Igralci so se metali po tleh in zvijali kot deževniki. Vse le z enim namenom: kako preslepiti sodnika. V trenutku, ko je nekdo izgubil žogo, se je že valjal po tleh, kot da ga je podrl buldožer. Ali pa vsaj traktor. Ne glede na to, da je za nas, ki nam dol visita nogomet in pripadnost klubom, vse skupaj bilo videti bolj podobno eni tretji vaški conski ligi zahod, smo vsi dobili odgovore na vprašanja, kam gremo. Gremo v vode javne demonstracije treh načel: za vse so krivi drugi, naš cilj je preslepiti druge in v bistvu smo vsi navadni reveži in žrtve. Gremo v zabavljaške vode raznih tekmovanj in realitijev. Kako igrati in zmagati. In si pri tem ves čas ponavljati: najtežje je biti to, kar si…
