A ta mentalna higiena se žal odraža tudi v povsem stvarni higieni, higieni okolja. Tukaj ne bi pisali o tem, kaj za vraga so skuhali v Kemisu na Vrhniki, kdo je odpovedal in kdo koga »nagradil«. In koliko takih sumljivih kemisov je še v Sloveniji, ko je na papirju vse v redu, v praksi pa daleč od tega. Ne, lahko začnemo kar pred domačim pragom. Ali na pločniku ali ob cesti. Vpliv določenih predelov in kultur se očitno pozna na vsakem koraku, kar ni nič slabega, če so ti vplivi pozitivni. Problem nastane, ko to postane normalno, ko je tako stanje nekaj samoumevnega.
Nekdaj je Slovenija veljala za precej čist in pospravljen konec neke države, in menda naj bi bilo še danes tako. Prijatelj iz večjega mesta v Južni Ameriki se je pred časom nekaj dni mudil na sončni strani Alp in na vprašanje, kaj si misli o nas in naši deželici, odgovoril zelo kratko in jedrnato: »Čista država, nikjer smeti, ljudje zelo 'kul', pa nobene korupcije.« Ko sem ga malce čudno pogledal, je samo dodal, da pri njih ne moreš niti kihniti, ne da bi komu kaj stisnil v žep, smeti ležijo vsepovsod, ljudje pa… Da, mesto z 12 milijoni prebivalcev in menda okoli sedmimi milijoni vozil na cestah očitno ne more biti drugačno.
Take pripombe so majhen balzam za dušo, ko že misliš, da se je vse slabo tega sveta zgrnilo res samo na teh dva milijona ljudi, ki se stiskajo na dobrih 20.000 kvadratnih kilometrih. A glej ga zlomka, dober vtis je šel po zlu zelo kmalu. Avtomobil pred teboj vozi počasi in previdno, potem pa – vuššš – prileti skozi okno papirček, odpadek, cigareta, vrečka ostankov hitre prehrane. Najprej se te loti presenečenje, ko ne moreš verjeti svojim očem, kaj se je pravkar zgodilo. Potem jeza, pa kdo si, pacek, da smetiš tudi moje okolje. In na koncu te prime neki vzgojni nagon, da bi temu, da ne rečem kaj, pokazal, kaj je prav in kaj ne. Toda, ali se izplača? Ali lahko nekomu, ki to stori tako samodejno, sploh kaj razložiš? Bojim se, da ne, in tako bo svinjal še naprej, do trenutka, ko bo nekomu drugemu počil živec in mu bo tiste smeti natlačil nekam nazaj v avtomobil. Če razumete, kaj želimo s tem povedati.
A roko na srce, če se razburjamo zaradi papirja, se lahko razburjamo tudi zaradi pasjih iztrebkov, ki ležijo po zelenicah, namenjenih otroškemu igranju, ali vogalih pločnikov. Že nekajkrat sem si zaželel, da bi videl, kako imajo ti »skozioknometalci« ali »svojegapsaiztrebkovnepobiralci« urejeno to doma, za svojimi štirimi zidovi? Po eni strani me mika, po drugi ne vem, ali si želim to videti. Če ravnajo tako kot na cesti ali sprehodu, potem imajo tam več kot smetišče.
Zatorej, mar ni dovolj že to, da že sami po sebi povzročamo umazanijo na vsakem koraku? Je treba to še podkrepiti z nevzgojo ali malomarnostjo? Očitno se nekje pri vzgoji in občutku do okolice v tej državici močno zatika. Za zdaj smo še na varni strani, umazanije ni veliko, a če se bo nadaljevalo s tako kulturo, ni več daleč čas, ko bomo do kolen v smeteh.
