V zraku je bila nenehna grožnja vpada sovjetskih sil ter sil preostalih članic vzhodnega bloka v Jugoslavijo, katere vojaške enote so bile zategadelj v nenehni pripravljenosti. Napetost je trajala do nenadne Stalinove smrti leta 1953 in še dlje. Odnosi so se začeli normalizirati šele po enotedenskem obisku novega sovjetskega voditelja Nikite Hruščova pri Titu v Beogradu, ko sta oba voditelja zadnji dan srečanja, 3. junija, prebrala skupno deklaracijo, s katero sta tlakovala pot popuščanju napetosti in rasti medsebojnega zaupanja ter sodelovanja. Hruščov se je v pozdravnem nagovoru ob prihodu na beograjsko letališče 26. maja Titu tudi opravičil za Stalinovo ravnanje, kar je šokiralo vso tedanjo svetovno javnost, ki je dogodek pozorno spremljala. Za marsikoga je bil obisk Hruščova v Jugoslaviji eden od najpomembnejših dogodkov leta 1955 v svetu.

Kaj pomeni sovjetski obisk Jugoslaviji

Bivanje najvišjih zastopnikov Sovjetske zveze v Jugoslaviji je še vedno v središču zanimanja svetovne javnosti. Malokateri dogodek po vojni je vzbudil toliko pozornosti kot ta obisk. Razgovorom med Rusi in Jugoslovani sledijo z napeto radovednostjo ravno tako vodilni tuji državniki kakor navadni ljudje z ulice.

Vse se sprašuje, kakšne bodo posledice obiska, predvsem pa, ali se Jugoslavija prej ali slej vendar ne vrne v naročje Moskve ter tako prevrne sedanje politične odnose v Evropi. (…)

Kakšne bodo posledice v podložniških državah, si lahko tudi vsakdo zamišlja. Na Ogrskem so zavoljo »titovstva« obesili zunanjega ministra Rajka, v Bolgariji Kostova, v Albaniji starega borca Dzozeja, zaradi »titovstva« so šli na oni svet vodilni komunisti na Češkoslovaškem in v drugih deželah. (…)

Novi list (Trst), 2. junija 1955

Razgovori v Beogradu

Lahko zapišemo, da že lep čas ni bilo mednarodnega dogodka, ki bi izzval po eni strani tako veliko zanimanje v javnosti na sploh in med političnimi in diplomatskimi krogi posebej, po drugi strani, pa toliko – največ sicer previdnih, pa tudi žolčnih – komentarjev, predvidevanj in ugibanj, kot jih je povzročil prihod sovjetskih državnikov v Beograd. Vsi tisti, ki izhajajo in gledajo na državniške razgovore v Beogradu s stališča naše miroljubne politike aktivne koeksistence in sodelovanja med narodi, poudarjajo velik uspeh te in takšne politike, našo doslednost in vztrajnost v boju za mir in sožitje, pa tudi afirmacijo teh naših naporov.

Seveda ne manjka tudi onih, ki bi te dogodke radi po svoje zavili in raztolmačili. Ti pišejo danes o vračanju Jugoslavije o objem Sovjetske Zveze in jočejo za »izgubljenimi« milijardami (!) dolarjev. V naprej nam očitajo nehvaležnost do Zahoda in pišejo o podli politični igri, kot da nismo že sto in stokrat poudarili, da nismo naprodaj za nobeno pomoč in da take pomoči, ki bi šla na škodo naše neodvisnosti, ne sprejmemo pod nobenimi pogoji. (…)

Dosedanja poročila govorijo, da je bil pri razgovorih dosežen napredek, osnova nadaljnjega sodelovanja pa bo začrtana v posebnem dokumentu, ki bo objavljen ob zaključku razgovorov. (…)

Slovenski Jadran, 3. junija 1955

Rusi zapustili Beograd

3. junija – Ruska delegacija je zapustila Beograd. Včeraj je Tito z Rusi vred podpisal deklaracijo osnovnih principov. Deklaracija zahteva, da naj se Formoza vrne Kitajski, Kitajska pa pripusti med Združene narode. Glede Nemčije zahteva demokratski red. Ta izraz »demokratski« komunisti tolmačijo po svoje – zapadni svet po svoje. Deklaracija zahteva razorožitev, prepoved atomskega orožja in priznava pravico samoodločbe narodov. Druge države naj se ne vtikajo v razmere ene ali druge. (…)

Enakopravnost (Cleveland), 3. junija 1955

Kaj se plete v Beogradu?

Sovjetski obisk v jugoslovanski prestolnici je naravno vzbudil pozornost vsega svetovnega javnega mnenja. Številni dopisniki, vsak na svoj način in vsak po svojem okusu razmotrivajo dogodke, ki se razvijajo v Titovi Jugoslaviji. Diktatorske vladavine skrbijo za to, da tuja ušesa ne slišijo tega, o čemer se pravzaprav razpravlja. Prav zato so si tudi poročila iz Beograda nasprotna, polna nesoglasij in več ali manj izraz fantazije posameznih dopisnikov. (…)

Taktično so Sovjeti Titu v mnogih točkah popustili. (…)

Demokracija (Trst), 3. junija 1955

Beograjska izjava važen mejnik

Že ogromno zanimanje za beograjske razgovore med sovjetskimi in jugoslovanskimi predstavniki je bilo dokaz, da gre za zelo važno zadevo, ki bo imela velike posledice za nadaljnji razvoj ne samo odnosov med obema državama, temveč tudi za ureditev najbolj perečih mednarodnih vprašanj. Odmev pa, ki ga je skupna jugoslovansko-sovjetska izjava, po zaključku beograjskih razgovorov, doživela v svetu, kaže, da ona predstavlja resnično nadvse važen mednarodni dokument, ki mu je v zadnjih desetih povojnih letih malo enakih. (…)

Primorski dnevnik, 4. junija 1955

Tito naj zapadnim zaveznikom pove, kaj se je dogovoril z rusko delegacijo

WASHINGTON, 5. junija –Trije zapadni zavezniki Združene države, Velika Britanija in Francija, ki so na Jugoslaviji zelo zainteresirani, so sklenili, da naj se v najkrajšem času, verjetno že 24. junija, sestanejo z Jugoslovani, da se porazgovorijo o položaju, ki je nastal po posvetovanjih Rusov in Jugoslovanov na zadnjih konferencah. Ameriški poslanik v Beogradu James Riddleberger je bil poklican v Washington, da da izčrpno poročilo o pogajanjih in sporazumih med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo. Enako britanski poslanik Frank Roberts, ki je bil pozvan v London na poročanje.

Gre za vprašanje, kaj se je v Beogradu v resnici dogovorilo. Britansko zunanje ministrstvo trdi in to uradno, da je Tito brez vsakega dvoma zmagal v svojih zahtevah. (…)

Enakopravnost, 6. junija 1955

Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.si