Tadej Hrušovar, glasbenik: Na Nizozemskem je Dan ljubezni malodane njihova narodna pesem

Čeravno se je nedavno zgodila pevska akcija, v kateri je približno 5000 ljudi po vsej Sloveniji prepevalo njegov največji hit, sam meni, da je od države spregledan in ignoriran. In s prijatelji, s katerimi je soustvarjal slovensko pop zgodovino, ni več prijatelj. Ne po moji krivdi, pravi.

Da, Tadej. Noro je, kaj so mi starši naredili z imeni. Imam jih nekaj. Simon Juda Tadej David sem.

Zelo zanimiva. Verjetno je mama mislila naprej. Sveti Tadej ji je bil všeč.

Da.

Ne. Bili smo takšna družba, da se temu takrat nismo posvečali. Prvič sem se tega zavedel, ko sem prišel v stik z Natom Kiplingom, Angležem, ki je prihajal na Slovensko popevko.

Res ne vem. V vsakem primeru sva se zbližala, rezultat tega pa je bil, da me je povabil v London, kjer sva začela delati skupaj. On je bil predvsem pisec besedil, je pa zaslužen za to, da so Bee Gees prišli iz Avstralije najprej v Evropo, potem pa v ZDA. Šlo je za judovsko navezo.

Z Ditko (Haberl) sva šla tja leta 1972. Koncerte nama je organizirala agencija Blue Sky. Leta 1966 je v Slovenijo pripeljala letalo s turisti, ki je strmoglavilo v okolici Brnika. V nesreči je umrlo 100 ljudi, britanskih turistov. Ko je minilo nekaj časa, so se poskušali vrniti v posel in z Ditko sva v London odpotovala kot predstavnika Kompasa, da nekako reklamirava Jugoslavijo. Imela sva dvomesečno turnejo po Angliji, na kateri sva prepevala aktualne hite.

Izhajam iz glasbe, ki se je začela v šestdesetih letih rojevati v ZDA in je odraz neke socialne revolucije, ki se je tam zgodila. Na eni strani konservativci, na drugi strani liberalci z mladino. Iz tega so nastajala sporočila, ki jih je glasba najbolj plasirala. Glasba je pač način za posredovanje sporočil. Zato je bila tista glasba tudi tako dobra. Ker je imela temelj v družbenem dogajanju.

Nikdar nisem bil privrženec ZDA, bil pa sem fasciniran nad njihovo glasbo. In prek glasbe sem začel globlje razmišljati tudi o tem, od kod izhaja. Zakaj je takšna. Podobno kot Angleži, katerih glasba je bila tja do leta 1959 podobna naši do leta 1969. Prevladovali so klasični big bandi in šlagerji.

Brez bluesa. Potem pa so iz ZDA prišli beli rock bendi, prek njih pa tudi črna glasba oziroma blues, ki je zibelka vsega. Začel sem se spraševati, zakaj je nekaj tako, kot je. Edini vir za spoznavanje je bila glasba. Časopisi takrat niso nudili takšnih podrobnosti, kot jih danes. Prva plošča, ki sem jo imel, je bila od Cliff Richard and The Shadows. Ob njih sem začel doživljati vedno več. Hank Marvin, njihov kitarist, je igral tradicionalno čisto, vendar je tudi on že uvajal prijeme iz countryja oziroma rockabillyja. Strun sicer ni zavijal, tudi zato, ker so bile v tistih časih pretrde, je pa uporabljal kitarsko ročko. Shadowse sem potem na evrovizijskem tekmovanju v Stockholmu, kjer so zastopali Anglijo, tudi spoznal in smo se ujeli kot rit in srajca. Ko sem začel spoznavati glasbo, sem začel spoznavati tudi ljudi, ki so jo izvajali. Njihovo individualnost. Poleg tega imam sposobnost, da se lahko dvignem na višjo astralno sfero, kar pomeni, da lahko dobivam neke povsem druge impulze kot običajni ljudje. To sem dokončno spoznal, ko je prišla ideja za Dan ljubezni. Zato sem bil vedno pred časom. Začenši z Belimi vranami.

Absolutno. Treba je poudariti, da sem iz Celja, ki je sicer tudi mesto športa. Tudi sam sem bil športnik. Bil sem mladinski državni prvak Jugoslavije v skoku v daljino.

Vsa mala mesta imajo kompleks majhnosti, ki ljudi od tam žene.

Smo. S Sepetom imam od nekdaj dobre odnose, tudi s Pestnerjem, medtem ko je Umek na koncu vseeno podlegel negativnim trendom, ki so se na RTV Slovenija bolj ali manj neprestano pojavljali. Žal mi je, da sva se z Umekom razšla, sploh glede na to, da sva se v Celju skupaj igrala v peskovniku.

Sem edini, v primeru katerega je RTV Slovenija zaprla »dosje« in ki pri vseh obljubah nimam jubilejnega CD-ja. Pri 70. obletnicah so vsi dobili jubilejne koncerte. Patrik Greblo kot šef produkcije bi mirno lahko rekel, da naj dobim koncert, pa se to ni zgodilo. Enako je podlegel osebi, ki se imenuje Mojca Menart.

Nobenega. In v tem je štos. Mislim, da gre za neko samocenzuro, morda pa tudi za vpliv s še višjih pozicij. Vse se je začelo, ko sem kandidiral na listi Ljudske stranke. Pri čemer še vedno mislim, da je Marjan Podobnik dober človek, vendar pa se ne on ne brat Janez nista naučila obrti politike in prepoznavati, kam pes taco moli. Kot taka sta bila pri svojih privržencih zelo popularna, levica je bila na drugi strani koncipirana na drugih predpostavkah.

Absurd vsega je bil, da sem bil v vojski nagrajen s svečanim sprejetjem v Zvezo komunistov Jugoslavije. Kar je bilo močno poudarjeno.

Da, in v Stockholm sem šel nastopit, ko sem bil dejansko pri vojakih, kar ni bilo omogočeno niti največjim športnikom. Zgodovina sodelovanja z Dušanom je vezana na Mlade leve, za katere je pisal in tudi kdaj kaj zapel, ker si je občasno zaželel biti tudi frontman. Ko sem začel ustanavljati Bele vrane, je Bor Gostiša prepeval pri Mladih levih. Tisto poletje se je zapletel z Nino Gazibara in zato zamudil nastope z Mladimi levi. Ko se je vrnil, so ga vrgli ven. Sam sem ga že prej povabil, da bi, če bi nehal peti pri Mladih levih, prišel v Bele vrane. Ko so ga vrgli iz Levov, je prišel in se lotil dela z dvakratno zagnanostjo, da bi se dokazal pred njimi. Skoraj leto dni smo zgolj vadili. Iskali smo svoj izraz. Rock in psihedelija me nista zanimala.

Nič.

Bor ja, jaz niti ne.

Da, vendar ne med seboj. Separatno. Zabave so bile, seveda hipijevske, vendar pa so se ga fantje po navadi tako napili, da so vsi popadali in ni bil nihče sposoben ničesar.

Čeprav sem bil vzgojen drugače, sem imel ta koncept v sebi. Po drugi strani sem bil vezan z Ditko, s katero sva imela konservativen odnos.

Takrat je bilo to težko. Ljudje, ki me poznajo, vedo, da sem bil »norec«.

Vse zadeve pri meni so se dogajale zelo odprto in sproščeno. Vse se je dogajalo v nekem »happeningu«. Nisem imel zavor.

Ne, ker sem to povezoval s trenutkom užitka, ki je bil del happeninga, vedno pa sem ločeval spolnost in odnos. Šli smo se pozitivno hipijevstvo.

Zelo. Tisto je bilo grozljivo.

Seveda! In to v nulo! (Začne peti, op. av.) Za Mansona sem seveda slišal šele, ko je storil grozodejstvo. Ni mi bilo razumljivo, da je človeški um lahko tako bolan, da gre ubit nosečo žensko.

Sem iz konservativne intelektualne družine. Oče je bil zdravnik. Moji imperativi niso bile anomalije, zato je bil tisto šok. Slika, ki sem si jo tukaj ustvarjal o dogajanjih tam, je bila precej idilična. In dogodek je pustil posledice. Šlo je za kombinacijo vplivov. Začeli smo opuščati Mamas and Papas in vedno bolj smo se začeli ozirati za vplivi, ki so prihajali iz RTV Slovenija z njihovo prvo ekipo komponistov, kot so bili Robežnik, Sepe in Privšek.

Šlo je za spoštljivost. Prvi nastop Belih vran je bil leta 1967 v Hali Tivoli na Super kitarijadi, na kateri so se pojavljale vse skupine. Šlo je za sistem izpadanja in na koncu je kot v filmu prišlo do tega, da so na eni strani ostali v konkurenci Mladi levi, na drugi strani pa Bele vrane. Takrat sem skomponiral komad Eskalacija, ki se je nanašal na čas eskalacije vietnamske vojne. Besedilo je napisal Bor Gostiša. To je bil moj prvi stik s komponiranjem. Vendar pa nisem šel naprej v tej smeri. Zanimala me je namreč optimalna glasba. Najboljša možna glasba. Za to potrebuješ dobro vižo, dobro besedilo in dober aranžma. Ko sem se vprašal, kaj znam, sem lahko ugotovil, da res znam zgolj komponirati, vse drugo pa drugi počnejo boljše. Zato je besedila pisal Dušan Velkaverh. Danes tisti, ki se hočejo ukvarjati z glasbo, niti v sanjah ne pomislijo, da niso tako dobri, da bi bili »the best«, in ne dajo delat viž drugim ljudem. Zato pa imamo primere, kot je Omar, ki je hotel biti one man band. Ni več samokritike, pomembno je, da je posameznik avtor vsega, viža pa ima drugoten pomen. V naši glasbi definitivno manjkajo obrtniške predpostavke.

Žal ne. Dolgo let sva bila tudi osebna prijatelja. Jaz sem ga pripeljal v svet, ki ga ni poznal. Bil je še bolj konservativen od mene, ker je imel mamo Angležinjo. Na koncu je prišlo do banalnih zadev, tako kot z mnogimi drugimi. Kot na primer z Mariom Galuničem, ki je že pred mnogimi leti rekel, da Pepel in kri ne bodo nikdar nastopili v njegovi oddaji. Spet ne vem, zakaj…

Ne. Na koncu se je preselil na Vrhniko. Tisto leto, ko je umrl, smo imeli tam koncert za Rotary klub. Stali smo zunaj, sicer tako, da sem kazal hrbet vhodnim vratom. Kolegica ga je zagledala, ko je izstopil iz stavbe, pogledal proti nam, se obrnil in šel. Rekla je: »Dušan je tukaj,« jaz pa sem odvrnil: »So what.«

Da, vendar ne po moji krivdi.

Ditka je začela izstopati kot dobra solistka, kar je začelo privlačiti mnoge druge komponiste.

To je poglavje zase, zadeva pa odnos med nama. Šlo je za vprašanje, ali sem jo jaz stimuliral ali pa zaviral, kot je znala trditi sama. Kot nekdo, ki sem jo prisilil v to, kar je počela, čeprav brez mene ne bi nikdar pela, ker je v bend prišla po avdiciji, ki se je zgodila potem, ko je odšla Sonja Pahor, prva vokalistka. Ta sprememba se je sicer zgodila v enem letu.

Mislim, da ne.

Zakaj pa so Mamas and Papas zveneli tako, kot so? Zaradi štime Mama Cass Eliot. In Doca je pela njene štime, medtem ko je Ditka pela štime od Michelle Phillips, žene od Johna Phillipsa.

Nosil sem tudi podobno kučmo kot on.

Ne, nikdar.

Ne. Nikdar nisem bil v ZDA.

Ne daleč. John Phillips je počel natanko to. S tistim avtom sem se zelo istovetil. In imel sem ga zelo dolgo, dokler se nisem preselil. Ko sem se ločil, sem se vedno preselil.

S čim? Morala sta umreti mati in oče, da sem prišel do svojega stanovanja. Ves denar je šel za moje življenjske zgodbe, žene. Imam pa krasne štiri otroke. Vse to je stalo. Leta 2014 sem izpolnil jackpot. Zvest neki svoji intuiciji sem izpolnil številke v obliki dveh trikotnikov. Številke 10, 17, 20, 28, 33, 4, 6, ki sem jih napisal, so zadele 25 milijonov evrov. Vendar pa je bila prazna luna in tisti teden je imela ženska svoje popadke, tako da sva bila tisti teden, kako bi rekel…

Da, v slabših odnosih. Listka nisem oddal, pa bi moral skočiti samo do bližnje črpalke. V enem tednu mi ni uspelo.

Moram reči, da so v tem smislu kar skrbeli za nas. Nekaj je bilo šivanega v mestnem teatru, nekaj na televiziji. A to je bilo povezano s festivali.

Smo, vendar pa je bila tisto bolj žepnina.

Leta 1975 je bila ustanovljena ZKP, založba kaset in plošč. Pred tem Slovenci nismo imeli svoje založbe in smo izdajali v Zagrebu ali Beogradu. In v tem se je skrival ključen problem financ. Takrat nisem uvidel pasti, nisem razumel kolegov, ki so me klicali Generalić.

Po naivnem slikarju Generaliću, seveda.

Ker drugi člani niso želeli sprejeti tega, da bi se Ditka pojavljala sama. Tudi meni bi bilo lepše, če bi se pojavljali štirje, vendar pa sem bil glede na to, da sem bil z njo poročen, na njeni strani. No, tudi Mamas and Papas so hitro razpadli. In na zabavi po tem, ko so dobili pogodbo, je Doherty naskočil Michelle, ženo od Phillipsa. Kar je on prenesel in profesionalno ostal v bendu, je pa pisal vedno težje komade. S tem se jim je maščeval. Izhajal je iz flower-powerja in ni smel kazati ljubosumja.

Ne. Dokler je bila Ditka v našem bendu in dokler sva bila skupaj, ni imel šanse nihče drug.

Ne vem, vendar pa je bila zadeva videti kot »veni, vidi, vici«.

Jure Robežnik. Tista Opatija je bila namreč tudi prva predstavitev novoustanovljene slovenske založbe ZKP, ki je za svojega prvega aduta vzela Nedo Ukraden, našo prvo konkurentko na tekmovanju. Nehote sem mu prekrižal načrte. In prišlo je do grozovitega maščevalnega efekta. Zahteval je, da moram podpisati pogodbo z ZKP, čeprav sem prej podpisal pogodbo z Jugotonom. Tudi Velkaverh je pritiskal družno z njim, tako da sem na koncu poleg 25 odstotkov od avtorskih pravic, ki sem jih bil dolžan Jugotonu, moral privoliti še v 25 odstotkov za ZKP.

Dan ljubezni je bila prva singel plošča, ki se je prodala v več kot 100.000 primerkih. V nadaljevanju so me ignorirali in tiskali druge izvajalce.

To je bila dodatna črna pika, ki sem jo dobil pri kolegih, ker se je Dan ljubezni začel izredno veliko vrteti.

Ne bi o številkah. Pred recesijo sem dobival zelo soliden denar, tam okoli 25.000 evrov na leto, potem pa je recesija ta prihodek zelo zmanjšala.

Gospel mi je bil od nekdaj ljub. Baptistični zbori so se mi vedno zdeli vznemirljivi.

Da, vendar sem gospel oziroma črnske duhovne pesmi prepeval pred njimi. Še v Celju. S svojo skupino prijateljev. Gre za afiniteto do posebnih čustev. Prepeval sem v vseh pevskih zborih v Celju in med drugim so bile na programu teh zborov tudi črnske duhovne pesmi.

Zagotovo. Egon Kunej me je navdušil za večglasje, ki sem mu sledil vse življenje. To je večglasje, ki vsebuje tako imenovan »blue note«. Otožno noto. Eni temu pravijo blues lestvica. V petju sem imel to, v glasbi pa ne. V instrumentalni podlagi sem bil čist. Kot Shadows.

Ko sem napisal Dan ljubezni in sem postal priznan. Zadeve so začele lepo potekati in nisem bil pozabljen, vendar pa je za avtorsko organizacijo, kot za podobnimi organizacijami, stala državna varnost. Pri avtorskih pravicah je šlo za neknjižen dohodek. Preden je bil denar razdeljen in knjižen, si je služba vzela svoj delež.

Seveda. Šele potem se je denar razdelil po obračunih, glede na to, koliko so te vrteli.

Najboljše plačani so bili aranžerji, ki so aranžirali instrumentalno glasbo. Razmerje je bilo 64 proti 1. Mene so morali zavrteti 64-krat, da sem dobil toliko, kot aranžer za eno predvajanje. Tega ni več. To je ta kranjska naveza SAZAS-a spremenila.

Najbolj enostavno je razbiti zadevo in jo potem postaviti na novo, a v tistem času, ko jo boš postavljal na novo, bodo avtorji brez denarja. Ko sem se odločil med pravom in glasbo, so se stvari spremenile.

Saj to hočem povedati. Po vojski sem seveda dobil službo in ne zatiskam si oči pred tem, da tudi po zaslugi članstva v Zvezi komunistov, kamor sem bil včlanjen za nagrado.

Nič slabega nisem naredil.

Seveda. Če se greš, se greš, če ne, pa nič. Zato tudi nisem bil nikdar član Slovenske ljudske stranke. Bil sem član samo ene stranke.

Zelo zanimivo. O tem sploh nisem razmišljal. Imel sem druge skrbi. Potem pa me je enkrat poklical Kreslin, ki je bil na RTV v pravni službi, in me vprašal, ali sem še vedno v ZK. Pomislil sem: saj res. »No, saj zato te kličem,« je odvrnil in potem je on naredil odjavo še zame.

Šlo je za Pop delavnico. Za fenomenalen projekt, ko smo hoteli ustvariti novo definicijo slovenskega zabavne glasbe.

Marjan Ogrinc in Igor Vidmar sta imela Radio Študent. Punk je postajal agresiven, kar je na radiu prižgalo signalno luč, kajti v to, da bi neko osrednjo glasbo zamenjal punk, nismo mogli dovoliti. Nemogoče. Tega ni bilo nikjer.

Punk je bil vedno avantgarda in nikdar mainstream. In nismo bili proti punku, kot je bilo interpretirano, ampak smo želeli okrepiti pop produkcijo. Vse to sem imel sam v rokah. Vsak teden sem moral sproducirati pet novih komadov. Radio je dal takrat priložnost vsem zasebnim studiem, da so služili.

Da, nekaj takega. In zato so se ti studii obdržali. Lahko so dograjevali opremo. Za ene sem bil zelo pozitivna oseba, za druge pa zavora. So pa mi ljudje ponujali kasete na vse načine.

Ki pa so vseeno del koncepta Pop delavnice. Konec koncev klaviaturist Don Juanov Sfiligoj še danes poje s Pepel in kri.

Ne, nismo želeli tega. Prej, ko so pisali Sepe, Robežnik, Privšek, sta bili kakovost in dozorelost glasbe ključna dejavnika. Tudi v mojem primeru. Dan ljubezni je doživel številne priredbe. Vključno z moskovskim simfoničnim orkestrom in londonskim kraljevim simfoničnim orkestrom. Emil Spruk, slovenski pozavnist, ki je študiral na univerzi v Berkeleyju, mi je povedal, da je komad slišal na valovih študentskega radia v ZDA.

Ogromno njih. Na Nizozemskem je Dan ljubezni malodane njihova narodna pesem. Nekaj obče znanega. No, naj se vrnem k Brendiju. Pristop, da vzameš za izhodišče veselice, prav tako ne more biti osrednja smer.

Logično, saj ko gre za vprašanje identitete, ne moreš pristati na Mišu Kovaču ali Brendiju. Dan ljubezni je dokaz, da lahko ljudska glasba postane tudi kaj zahtevnejšega od glasbe z veselic.

Zmagali smo dvakrat! Najprej s Samo tvoje ime znam, potem pa s Tu je Dalmacija. Tja smo prišli neznani. Nihče od Slovencev ni nastopil niti na finalnem večeru, mi pa smo stopili na oder in začeli. Govorim o prvem nastopu s Samo tvoje ime znam, ko je bila v glavni vlogi Ditka, medtem ko je naslednje leto glavni vokal dobil Edvin Flisar, ki je po rodu itak iz Šibenika. Najprej so nas izžvižgali, že sredi komada pa smo začutili aplavz, v katerem je bila energija, ki nas je ponesla. Dobili smo jih. Publiko namreč. Potem pa so se stepli.

Drugi komponisti so napadli direktorja, češ kako je možno, da smo zmagali mi. Tudi v Opatiji, kjer smo premagali Nedo Ukraden, me je napadel Jure Robežnik. Te stvari so šle lahko zelo daleč.

Uradno ne, sem pa zaslužen za to, da je zazvenela. Na prvi vaji je Toto predstavil komad in vse skupaj je zvenelo porazno. On sam se je vnaprej predal, češ da nima možnosti. Rekel sem mu, da ni šans, da smo mi renomiran bend in da si ne moremo privoščiti slabe izvedbe. K sodelovanju so nas sicer pritegnili ljudje iz Beograda. Čez dva dni smo imeli novo vajo. V tem času sem napisal aranžmaje za vokale in ko smo na naslednji vaji odpeli, je počilo. Obrnil se je k nam in rekel zgolj: »Mama mia!«

Miro Čekeliš je prišel k meni in mi razložil idejo. Bili so ambiciozni in bilo mi je všeč, da so hoteli delovati tudi po Jugoslaviji ter konkurirati za Pesem Evrovizije, k čemur je pristopil tudi Dušan (Velkaverh). V tistih časih sem imel zdravstvene težave in sem hodil v zdravilišče v Rogaško Slatino. Tam sem napisal celoten LP. Potem sem dal komade Dušanu. Njemu je bilo všeč, da mu nisem dal zgolj not, ampak sem mu vsak komad odigral in odpel na kitaro, tako da ga je začutil. »Vidiš to, hombre!« mi je znal reči. Ker on me je klical hombre.

Ne bi rekel. Prej obratno. Šlo je samo za muziko in afiniteto drugih urednikov.