Ali res ni ostalo pri odločevalcih nič več pameti, ali res ne vidijo, da žagamo vejo, na kateri sedimo? Ali jim gre res samo za lastne koristi? Namesto da bi povezali vse žagarske obrate in se z njimi dogovorili za postavitev lastne slovenske tovarne (ali več) za predelavo lesa in s tem poskrbeli tako za državo kot tudi za delovna mesta. Da o dobičku niti ne govorimo. Les je strateška surovina (kot je za Američane nafta in je zato ne izpustijo iz rok), le da se tega zavedajo redki posamezniki v Sloveniji – naj izpostavim predvsem upokojenega profesorja Franca Pohlevna z Biotehniške fakultete – ter seveda tujci. Naši politiki pa raje sadijo rožice in kopljejo po preteklosti. Prispevek v Dnevniku (30. maja, stran 6) pa razkriva vso bedo naše nemoči postaviti se na svoje noge in na drugi strani vso agresivnost avstrijskih lesnih multinacionalk pri ropanju našega naravnega bogastva.
Država ima zato (samo) enkratno priložnost, da pozove vse tiste »sposobne« Slovence, ki so shranili »zaslužene« denarje v davčne oaze, da investirajo v projekt slovenskega lesa in s tem dokažejo svojo pripadnost Sloveniji.
Na ta način bi lahko zaživel tudi marsikateri projekt, ki ima za osnovo les kot obnovljivi vir (recimo projekt Pitershome Iva Plečka, ki je pripravil idejni projekt sestavljivih modulnih elementov za bivališča brezdomcev, ki bi ga izvažali v Ameriko, trg preverjeno obstaja), Slovenija pa bi ponovno dobila lesno industrijo, kot jo je nekoč že imela in s tem tudi mnoga nova delovna mesta.
Torej politiki, do kdaj boste uvažali umazano tehnologijo in delovna mesta, naš naravni potencial pa podarjali tujcem?
Srečo Knafelc, Krvava Peč