Franc Šolar je diabetik in nenadne spremembe sladkorja v krvi mu že šest let pomaga pravočasno zaznavati njegova psička Bea. Bila je prva, ki jo je vaditeljica Maja Golob v Sloveniji izšolala za pomoč diabetiku. »Bea na moj padec sladkorja reagira na rahlo agresiven način. Ko zazna, da se v mojem telesu nekaj dogaja, to je nekaj trenutkov pred pojavom hipe, postane nemirna, zalaja in se začne vzpenjati po meni. Skratka, postane panična, kar sicer ni,« pojasni Šolar. V zadnjih letih z njim ni imela precej dela, saj se mu je s spremenjenim zdravljenjem bolezen uredila, letos pa ima znova nekaj več težav in Bea ga je na to opozorila že vsaj trikrat. Ravno obrnjeno reagira na povišan sladkor. Takrat se uleže predenj, tace nasloni na njegove roke in ga zaskrbljeno gleda. »Vedno odigra svojo vlogo,« pravi njen lastnik. Porast sladkorja je ob neki priložnosti nakazala tudi njegovi soprogi, ki sicer ni sladkorna bolnica. »Psička se je do žene nenadoma začela čudno obnašati, se zaganjati v njo. To sem povezal s sladkorjem in ga ženi tudi izmeril. Precej je bil povišan,« je nad psičko navdušen Šolar.

Adut psa je voh

»Pes ima ogromno sposobnosti, vseh še niti ne zavedamo, njegov največji adut pa je voh,« pravi vaditeljica Maja Golob, ki je izšolala psičko Beo, poleg nje pa še veliko drugih psov, ki danes v Sloveniji in Ameriki pomagajo diabetikom, alergikom na gluten, avtistom, slepim, gluhim in gibalno oviranim. Svojo prvo psičko, nemško ovčarko Bibo, je dobila v četrtem razredu osnovne šole, jo dresirala po srbskem priročniku za šolanje policijskih psov in se v pse zaljubila. Pozneje je s šolanjem haskijev, ki ne veljajo za najbolj ubogljive pse, dokazala, da je mogoče tudi njih naučiti poslušnosti. Z leti so v njen pesjak začeli prihajati psi pomočniki. Najprej je šolala pse za slepe in slabovidne, nato pa se na gostovanju v Ameriki prvič srečala s psi, ki so bili izšolani za pomoč diabetikom, avtistom in ljudem s težavami pri ravnotežju. Po njihovem vzoru je izšolala Beo, sočasno pa je vzklila tudi ideja, da bi poskušala izšolati psa, ki bi v hrani zaznal gluten.

»Vemo, da ljudje v Ameriki veliko jejo zunaj, da imajo zaradi načina življenja veliko alergijskih obolenj in da je gluten velik zdravstveni problem. Naključje je hotelo, da sem bila v Ameriki pri inštruktorici psov, ki je poznala punčko s hudo celiakijo. Zaradi težav s preobčutljivostjo za gluten je bila v bolnišnici tudi po pol leta. Psa smo pripeljali v Evropo in poskusili. Z rezultati smo bili zelo zadovoljni, zato sem za ameriški trg potem izšolala še štiri pse,« pripoveduje Golobova. Psi znajo nakazati, da je v hrani navzoč gluten ali pa je hrana z njim zgolj kontaminirana. »Prepozna namreč tudi, če so v restavraciji pomotoma z isto žlico pomešali testenine brez glutena in testenine z glutenom. Pes lastniku to nakaže tako, da se uleže, usede ali pa fizično pokaže na okužen izdelek. Pri treningu izberem tisto metodo, ki psu najbolj leži, lastnika pa naučim, kaj določena sporočila psa pomenijo,« pojasnjuje vaditeljica

Pravočasno napovejo napad in migreno

Podobno je pri diabetikih, kjer pes po vonju človeka in njegovega zadaha zazna visoko in nizko raven sladkorja v krvi. Pravočasno, preden bi padel v komo, ga opozori na nevarnost, da si bolnik še lahko pomaga sam. Pri epileptikih, kjer napada ni mogoče preprečiti, psi lastnika opozorijo, da se lahko na napad pripravi, ali pa začnejo glasno lajati in s tem opozorijo okolico na težavo lastnika. Izkušnje iz tujine kažejo, da so uspešni pri pomoči narkoleptikom – ljudem, ki zaradi nevrološke bolezni nenadno zaspijo, in ljudem, ki trpijo za pogostimi migrenami. Ko v vonju človeka zaznajo povišane vsebnosti serotonina, ga opozorijo, da prihaja obdobje bolečin.

Pravočasno odkrijejo raka

Priložnosti za uporabo psov pri zaznavanju sprememb v telesu in odkrivanju bolezni je še veliko, je prepričana sogovornica. V Sloveniji denimo že imamo dva psička, ki sta izurjena za odkrivanje raka pljuč, dojk, prostate in debelega črevesa. Po vonju urina lahko zavohata navzočnost encima, ki ga izločajo rakaste celice v telesu že nekaj let prej, preden postane bolezen smrtno nevarna. Tudi Golobova že ima izkušnje, ko so psi nakazali, da z lastniki ali njihovimi prijatelji ni vse v najlepšem redu. »Haski iz moje reje je prijateljici njegove lastnice nenehno silil med noge. Kmalu se je pokazalo, da je pri njej zaznal rakave spremembe. Bris njenega materničnega vratu je bil pozitiven. Nedavno pa mi je kolegica iz Španije sporočila, da je zbolela za rakom dojk. Pes ji je to že dolgo nakazoval z nenehnim zaganjanjem v njene prsi,« pripoveduje vaditeljica, ki pa trenutno ne vidi možnosti, da bi pse, ki bi znali odkrivati rakave spremembe, šolala v Sloveniji. Izšolaš jih lahko le tako, da jim voh uriš z izpostavljanjem vonju obolelih. Tega pa v Sloveniji kot zasebnica še ne more početi, pojasnjuje sogovornica.