Pri Gregorju Selaku, plezalcu, se je prvi znak bolezni pojavil pred tremi leti in pol, ko je začel pri hoji za nekaj sekund izgubljati ravnotežje, občasno je tudi padel. Osebni zdravnik ga je napotil k nevrologu. Številne preiskave niso pokazale nič posebnega, sum, da gre za multiplo sklerozo, je nakazal le izvid magnetnoresonančne preiskave. Diagnozo so potrdili z lumbalno punkcijo. Predlagali so mu zdravljenje s kortikosteroidi, ki pa ga je Selak zavrnil, saj je bil prepričan, da bo učinkovalo alternativno zdravljenje. Ko čez pol leta učinka ni bilo, se je vrnil k nevrologu. Zdravljenje je bilo zelo učinkovito. »Po treh dneh sem spet normalno hodil,« je povedal. Čez pol leta je imel nov zagon bolezni, saj mu je začela nagajati noga, imel je tudi težave s pogostim uriniranjem. Kortikosteroidi so ponovno pomagali. V zadnjih dveh letih je poskusil še z dvema zdraviloma in vitaminom D. Zdravljenje je učinkovito, saj lahko spet hodi normalno do dve uri zdržema, potem se utrudi in tudi noga ga ne uboga več. In spet lahko pleza.
Njegova zgodba ponazarja tipičnega bolnika z multiplo sklerozo: k zdravniku ga najpogosteje pripeljejo šibkost udov, mravljinčenje, meglen vid, težave z ravnotežjem, utrujenost… To je posledica propada ovojnic živčnih celic, ki jih napadajo protitelesa, ki jih tvori bolnikovo telo. Ob tem v osrednjem živčevju nastajajo značilni plaki, ki jih opazijo pri preiskavi z magnetnoresonančno tomografijo. Diagnozo postavijo po pogovoru z bolnikom in preiskavah, pri čemer sta najbolj povedni magnetnoresonančna tomografija in lumbalna punkcija, s katero odkrijejo specifična protitelesa v možganski tekočini. Z bolnikom se pogovorijo o zdravljenju, kako se bo bolezen razvijala, pa žal ne morejo napovedati, ker je bolezen zelo nepredvidljiva, je povedala asist. dr. Alenka Horvat Ledinek, nevrologinja iz UKC Ljubljana.
Zdravila upočasnjujejo vnetje
Bolezen je kronična in napreduje. Večina bolnikov ima obliko bolezni, ki poteka z zagoni in izboljšanji. Zagon bolezni je pojav novega znaka, ki traja neprekinjeno 24 ur, ali poslabšanje obstoječih težav. Z leti pri večini bolnikov bolezen napreduje v sekundarno napredujočo bolezen, ki prinaša več prizadetosti. Približno petina bolnikov ima tako napredujočo obliko multiple skleroze že od začetka. Za to obliko večinoma zbolijo starejši ljudje.
Pomembno je, da se bolezen čim pred diagnosticira in začne zdraviti, saj lahko zgodnje zdravljenje upočasni napredovanje bolezni in s tem izboljša kakovost življenja bolnika, poudarjajo nevrologi. V zadnjih desetletjih so pri zdravljenju multiple skleroze dosegli velik napredek. »Cilj zdravljenja včasih je bil zmanjšati število zagonov bolezni in upočasniti nastanek prizadetosti. Danes je cilj zdravljenja, da je bolnik brez znakov bolezni in da bolezni ni mogoče opaziti pri magnetnoresonančni tomografiji,« je povedala nevrologinja prof. dr. Tanja Hojs Fabjan iz UKC Maribor.
V Sloveniji imamo težave z dostopnostjo magnetnoresonančne tomografije, kar lahko zakasni diagnostiko in zdravljenje. Na voljo pa je vseh 11 vrst zdravil: različne učinkovine tarčno delujejo na določene mehanizme v celicah, zmanjšujejo vnetje in s tem upočasnjujejo bolezenski proces. Ta zdravila so učinkovita pri bolnikih, pri katerih bolezen poteka z zagoni, in ob prvem sumu na bolezen.
Soočanje z boleznijo
Za multiplo sklerozo večinoma zbolijo mlajši ljudje, z velikimi pričakovanji do življenja. Tudi Gregorja Selaka je bolezen zelo potrla: »Spraševal sem se, zakaj se to dogaja meni, kaj sem narobe naredil, ali bom še lahko hodil, plezal…« je povedal. Na srečo mu je v tem težkem obdobju ob strani stala žena. Na bolje se je obrnilo, ko je začel spreminjati svoj pogled na danost in jo sprejemati: »Na bolezen sem začel gledati kot priložnost za spremembo življenja. Razmišljati sem začel, kaj me veseli in kaj želim v življenju početi.« Poleg tega, da ponovno aktivno živi, je opustil kajenje in pitje alkohola, zdravo življenje pa svetuje tudi drugim bolnikom. Meni, da je zanje pri nas dobro poskrbljeno, želel pa bi si več časa za pogovor z zdravnikom.
Soočenje s kronično boleznijo je za bolnika stresna situacija, odnos do tega pa ni toliko odvisen od situacije, ampak od tega, kako on to dojema, je razložila dr. Estera Žalik, klinična psihologinja iz UKC Maribor. »Mladi si postavijo cilje v življenju, bolezen pa vse to podre. Izgubijo občutek varnosti, prihodnost postane negotova. To vzbuja tesnobo in posameznik odreagira z mehanizmom, ki mu pomaga to stanje premostiti. Tak mehanizem je lahko tudi zanikanje bolezni ter zavračanje predlaganega zdravljenja.« Tak odziv zdravstveno osebje razume, ne morejo pa ga podpirati v nedogled, da pri zdravljenju ne izgubijo preveč časa, je povedala.