Po vseh odprtih vprašanjih, ki jih ima Slovenija s Hrvaško, se sliši prav presenetljivo, da so slovenski oljkarji s hrvaškimi kolegi sklenili sporazum, da bodo na evropsko komisijo vložili skupno vlogo za zaščito oljčnega olja pod imenom oljčno olje Istra.

Razlog je, da so naši oljkarji z istrskimi kolegi kar dobro povezani. Vodnik kakovostnih olj Flos Olei je pravzaprav združil tako ene kot druge, ker je promoviral, da so oljkarji iz slovenske in hrvaške Istre dobri proizvajalci olj, zaradi česar so imeli med seboj tudi dobre povezave. Ekipa iz istrske županije, ki je strokovno zelo dobra, je tudi ugotovila, da je njihov interes za vrhunske izdelke zelo velik, in temu primerno so tudi profesionalno nastopili. Strokovno smo se dobro ujeli in ni bilo nobenih težav.

Začelo pa se je podobno kot s teranom. Hrvaška je na evropsko komisijo vložila vlogo za zaščito oljčnega olja z imenom »istarsko ekstra djevičansko maslinovo ulje«, Slovenija pa je vlogi ugovarjala, ker ima ekstra deviško oljčno olje slovenske Istre pri komisiji zaščiteno že od leta 2007.

Slovenija je izgubila nekaj mednarodnih bonitet na področju oljčnega olja, ker je premalo vlagala v razvoj, medtem ko je Hrvaška zadnja leta veliko vlagala v razvoj oljkarstva in tudi njegovo promocijo. Od leta 2007, ko smo dobili zaščito, smo bili v mednarodnem oljčnem svetu eksotična država, vendar smo imeli res vrhunsko olje, zato smo tudi cenjeni. Bili smo v veliki prednosti pred Hrvati. A to je bilo težko vzdrževati brez finančne oziroma politične podpore. Hrvaška postaja na mednarodnem trgu zdaj bistveno zanimivejša kot Slovenija.

Sodelovali ste v strokovni komisiji za pripravo skupne zaščite. So bila pogajanja težka?

Sploh ne. Presenetljivo je tudi to, da sta skupni elaborat hitro potrdila tudi oba ministrstva, tako da za zdaj ne vidim nobenih težav. Za javnost je ta tematika postala zanimiva takrat, ko je v reviji Maslina pisalo, da Slovenci onemogočajo Hrvaški, da zaščiti svoje oljčno olje iz Istre. To je bilo delno tudi res, ker smo se hoteli dogovoriti in pregledati interese na obeh straneh. Ampak Hrvati so bili pripravljeni sodelovati, ker so vedeli, da le na tak način lahko dobijo zaščito.

Kako to, da v zaščito ni vključen tudi italijanski del Istre?

Vprašalo se je tudi Italijane, ampak niso izrazili nobene želje, da bi se priključili, ker imajo v italijanski Istri zelo močne blagovne znamke oljčnih olj in zelo malo pridelovalcev.

Kakšna bo razlika v standardih med zaščitenim oljčnim oljem Istra in oljem iz slovenske Istre?

V standardih so minimalne razlike. V tistem obdobju, ko smo mi zaščitili oljčno olje, je bil velik poudarek na nutricionističnih vrednostih olja, zato imamo še nekatere parametre veliko strožje, kot bodo zdaj ob tej skupni zaščiti.

V Sloveniji je zdaj 47 oljkarjev, ki imajo zaščiteno znamko ekstra deviškega olja iz slovenske Istre. Ali bo šlo iz slovenske skupine v novo več oljkarjev, ker so pri olju iz Istre nekoliko nižji standardi?

Zgodba je dosti kompleksnejša in o tem je še prezgodaj govoriti. Vsak bo sam videl, kaj mu je bližje. O tem bo odločal konzorcij proizvajalcev. Kakovostni parametri so seveda pomembni, ampak niso odločilen razlog, da bo kdo odšel iz skupine, pomembno je tudi, kako bo kdo skrbel za promocijo blagovne znamke in kako bo skupina delovala.

Nekateri že govorijo, da bodo imeli največje koristi oljarji, ki bodo lahko kupovali oljke iz hrvaške Istre, oljkarji pa manj.

To je popoln nesmisel. Res je neumno, da bi se zdaj spet ukvarjali sami s seboj. Oljarji so dobili subvencije, da so postavljali oljarne. In zdaj bo nekdo nevoščljiv, ker bodo delali. To je res sprto s pametjo. Oni morajo delati. In čim več bodo delali, več bomo od tega imeli vsi.

Kako lahko laik loči dobro olje od slabega? Ali drži, da je kakovost oljčnega olja mogoče primerjati s ceno? Dražje je, boljše je?

To načeloma drži. Vrhunskih olj ne moremo pridelati po nizki ceni. Se pa zgodi, da se zelo kakovostno olje dobi tudi po nižjih cenah. Vendar gre tukaj bolj za promocijske elemente. Pri velikih pridelovalcih, ki poberejo milijon ton oljk, je nemogoče, da so oljke pobrane v optimalnem času zorenja. Za vino nam ni problem plačati 20 evrov za buteljko, stroški pridelanega litra olja pa so bistveno višji od pridelanega litra vina. Vinsko kulturo smo dobro razvili, na področju oljčnega olja pa še zelo zaostajamo.

Cene oljčnih olj so v diskontih tudi po osem evrov za liter, smo pa Slovenci še vedno med slabšimi porabniki. Malo več kot liter ga porabimo na leto. Celo Avstrijci ga porabijo več, Italijani enajst litrov, Grki celo dvajset. Zakaj?

Pred 15 leti smo začeli s tremi decilitri na leto. Poraba oljčnega olja se je povečala za 300-krat (z 0,3 na 1,1 litra). Imamo pa še veliko možnosti, da zvišamo porabo. Predvsem v gostilnah in restavracijah bi lahko veliko več naredili za to. Ampak to pač pride s kulturo prehranjevanja in poznavanja nutricionističnih prednosti oljčnega olja pred preostalimi olji.

Ste tudi vodja akreditiranega laboratorija za ocenjevanje oljčnega olja. Kakšno olje kupujemo v slovenskih trgovinah, če govorimo o ekstra deviškem olju?

Vsekakor veliko boljše, kot je bilo pred desetimi leti, ko smo ugotovili, da je le 50 do 60 odstotkov vsega oljčnega olja ekstra deviškega, preostalo pa ne. Za olje, ki je na trgu pri nas, bi lahko rekli, da je srednje kakovosti. Opravljamo analize za potrebe inšpekcijskega nadzora, a smo finančno omejeni, zato letno preverimo od 20 do 30 vzorcev, ki jih inšpektorji odvzamejo na slovenskem trgu. Eden izmed trgovcev je potem, ko smo ugotovili neskladnost, takoj zamenjal etikete in ga začel prodajati kot deviško olje in ne ekstra deviško. Visoka prisotnost etiketiranih ekstra deviških oljčnih olj in zelo malo deviških olj je zaznavna tudi v svetovnem merilu. Deviško olje je sicer slabše kakovosti, vendar je v primerjavi s preostalimi rafiniranimi olji bistveno bolje nutricionistično ovrednoteno. Razlika med deviškim in ekstra deviškim je samo v tem, da deviška niso vrhunska olja, ker mogoče niso bila obrana v optimalni zrelosti, lahko so bili poškodovani plodovi in se je začela fermentacija plodov že pred predelavo, zato ne dišijo po sveže obranem plodu in imajo določene senzorične napake. Z nutricionističnega vidika pa so to še vedno zelo dobra olja in veliko boljša kot katero koli rafinirano olje.

Lani je Inštitut za oljkarstvo organiziral prvi festival namiznih oljk. Pri nas se jih po neuradni oceni vloži dve toni in pol, kar pomeni manj kot en odstotek. Čeprav je tradicija pridelave namiznih oljk bogata, je pridelava še vedno butična in na ravni domače obrti ali celo v obliki shranjevanja za ozimnico. Zakaj?

Za vlaganje oljk je treba imeti obrate, ki morajo zagotavljati pogoje v skladu s smernicami dobre higienske prakse in so podrejeni zahtevnim pregledom inšpekcijskih služb. Predelava oljk je tudi nekoliko zahtevnejša s strokovnega vidika, ker pri olju neseš oljke v oljarno in si svoje opravil. Smo pa pripravili strokovni elaborat za zaščito namiznih oljk na slovenski ravni, vendar pridelovalci ne čutijo potrebe po skupni zaščiti, da bi se združevali in skupno nastopali na trgu. To je pri nas težko doseči, kljub temu pa imamo še možnost, da ta izdelek zaživi.