Predsednik države, gospod Borut Pahor, recimo ne odgovarja za to, da kot najvišja moralna avtoriteta molči, ko se dogajajo očitne kršitve, kot je primer sovražnega govora ali recimo zanikanje holokavsta, ali zanikanje in sprevračanje zgodovine. Pa tudi kot vrhovni poveljnik slovenske vojske si celo že nekaj let zaporedoma dovoli, da vojski poda katastrofalno letno oceno. Hm, kaj ni ravno ta isti gospod Pahor kot predsednik vlade dodobra pripomogel k takšnemu stanju? In še bi lahko našteval. Pa je kaj odgovarjal? Seveda ni. No, celo nasprotno, ljudstvo ga nagradi, bogato, tako, da mu podeli častno in prestižno funkcijo, da je predsednik države.

Predsednik vlade, gospod Miro Cerar, niti približno ne odgovarja za dejanje vlade, ministrov in drugih v državni upravi. Kot tudi vsi drugi v tem gnezdu ne. Lomastijo po tej deželi, samovšečni in samopašni. Samo poglejmo primere drugega tira. So poslušali stroko, so sodelovali in se dogovarjali, iskali res najprimernejše rešitve? Saj ni treba, ker iz svojega žepa ne bodo dali čisto nič. Mi državljani pa veliko, zelo veliko. Predlaganega referenduma tako ne razumem kot dejanje proti drugemu tiru, temveč kot dejanje proti načinu vladanja. Pa Magna. Lepo vas prosim, najlepši kos zemlje, najbolj kvalitetno zemljo v državi bi »prodali« za pest drobiža in nekaj deset delovnih mest, in to za kakšen projekt. Zdaj pa minister grozi (močvirnikom), da bomo izgubili tujo naložbo. Ko bi jo le, umazane industrije pa res ne potrebujemo. In najnovejše, Vrhnika. Največja ekološka katastrofa pri nas. In odziv? Ne morem verjeti, da lahko obstaja taka ignoranca, vseh, da se razume. Če ne bi bilo gasilcev ... In je kdo prevzel odgovornost?

Niti slučajno ne. Po medijih poslušamo izjave »uradnikov«: nihče ni za nič odgovoren, pristojen. Kaj pa potem počnejo in za kaj jih plačujemo? Vlada, ministri, uradi, sekretariati, zavodi, službe in vsi drugi »organi« v ožji in širši državi in upravi. Očitno jih plačujemo, da niso v službi javnosti, da nam otežujejo življenje in delajo delo, ki je namenjeno bolj ali manj le njim in njihovemu obstoju. Za večino gospodov iz parlamenta pa sploh ne kaže izgubljati besed.

Preveč, res preveč je vsega norega, nerazumljivega, in mi državljani, ki smo plačniki vsega tega, to bolj ali manj (vsa čast izjemam) mirno gledamo, ne odreagiramo. Na koncu celo nagrajujemo, s tem, da jim damo glas, da jih pooblastimo za »mučenje«. Pa srečno, tovariši.

Slavko Cimprič, Ljubljana