Ta ni jasno razviden že v prvih poglavjih romana, skratka v mačkastem pohodu nergaškega glavnega junaka na mestno tržnico, kjer tik pred prazniki kupuje velikonočno šunko. Dobro profiliran krepkočezpetdesetleten, trebušatogrdi ljudomrznež, depresivec in občasni alkoholik, ki se »na prašiče ne spozna, saj se še na ljudi ne«, jo bo moral pojesti sam, zapustila ga je namreč ženska, ki mu je zadnjih sedem let »priraščala« k srcu. »Nikoli več ne bom odklepal. Nobenih vrat. Nobenih src,« se prepričuje melodramatično. Zaradi osamljenosti, občutka krivde in vseobsegajoče eksistencialne krize namreč načrtuje samomor z uspavalnimi tabletami. Ali vsaj ponovno vzbujanje pozornosti »svoje ženske«.
Od zamišljenega scenarija ga vsaj začasno odvrne čudaški brezdomec, ki se nenačrtovano znajde v njegovem stanovanju, češ da ga je protagonist tja povabil v enem od svojih pijanskih žlobudranj. In medtem ko se v stroju vrtijo njegova smrdeča oblačila, junaka debatirata o pomenu doma (»Če bi lahko izbiral, bi se vsako jutro zbujal v ženski. Ženska je dom.«) in naroda, o ničevem življenju stvari, o odnosu sodobne družbe do materialnega in duhovnega sveta… Skratka o kategorijah, ki lahko pri osebi, ki je materialno preskrbljena, in osebi, ki se (domnevno) kiti predvsem z bogastvom duha, sprožijo zgolj nasprotovanja. A triintridesetleten mesijanski, vegetarijanski brezdomec, ki v času prihajajočih praznikov več kot zgolj simbolično spominja na Križanega, z »mistično-religioznim sranjem« pri bralcu in tudi v protagonistu zbuja dvom in se k sreči izkaže za navadnega roparja. Kar pa še ne pomeni, da njegove besede nimajo učinka na glavnega junaka, ki lastno breme prvič uzre v manj melodramatični luči.
A to še ni konec zgodbe, ki z doslej opisanim zadosti predvsem merilom svojevrstne karmične izravnave in duhovitosti, ne pa tudi posebno izrazite vsebinske inovativnosti. Kritika je doslej zamolčala, da je gostobeseden glavni junak po poklicu pisatelj, kar delo kakopak nadgradi in zaznamuje v nekoliko postmodernistični maniri. Prvoosebni junak in obenem pripovedovalec je namreč, kot priznava, zasvojen z izmišljanjem zgodb. »Sem te tako slabo napisal ali si zares takšen?« sprašuje glavni junak obiskovalca, s čimer sproža tudi dvom, ali ni brezdomec le posledica čezmernega odmerka uspavalnih tablet. »Pisatelj pravzaprav venomer oživlja Lazarja. Njegove zgodbe so oživljeni kadavri drugih življenj. To je smisel literature. Ne resničnost, ampak videz resničnosti,« beremo avtorjevo metafikcijsko lekcijo.
Pri njej si je Möderndorfer sicer mojstrsko pomagal s formo dela, ki temelji na pripovedovanju brez prediha; ta se v romanu kaže kot zapis brez ločenih poglavij ali odstavkov, ena poved se lahko razvleče čez več strani. K učinkoviti miselni diareji glavnega junaka pripomore avtentično sproščen jezikovni vtis, ki ostaja ena največjih kakovosti avtorjeve pisave. Ta dovolj dobro opominja, da »pripovedovanje zgodb ne more tekmovati z zgodovino, lahko pa jo preseže«.
