Danes ni bilo še nič uradnega. Tudi Donald Trump sam je še enkrat tvitnil, da bo odločitev sporočil šele v naslednjih dneh. A že članek ne preveč razvpitega novičarskega portala Axios, da se je ameriški predsednik po navedbah neuradnih virov odločil za odstop ZDA od pariškega podnebnega sporazuma, je globoko odmeval doma in po svetu. Sploh potem, ko so tudi drugi ameriški mediji začeli z ločenim sklicevanjem na neimenovane predstavnike vlade pisati, da je kocka v resnici padla in da v Beli hiši potekajo le še razprave o tem, katero pot ubrati pri odstopu od prelomnega globalnega sporazuma za zaustavitev segrevanja ozračja.
V preteklosti so ameriški predsedniki svoje kočljive odločitve ali poteze pogosto najprej sporočili prek »neimenovanih virov«, da so nanje pripravili javnost in politični teren. Ker je Trump nepredvidljiv, sicer velja počakati do uradne razglasitve. Nikakor pa odločitev o umiku iz podnebnega sporazuma, ki je bil sklenjen leta 2015 in pod katerega se je v imenu ZDA podpisal Barack Obama, ne bi bila presenečenje. Med volilno kampanjo je bil Trump izredno kritičen tako do ideje o človeško povzročenem globalnem segrevanju ozračja (označil jo je za »kitajsko potegavščino«) kot do ukrepov za zmanjšanje ogljikovih izpustov, ker naj bi tepli ameriško industrijo. Poleg tega se je obdal s kar nekaj ljudmi, ki razmišljajo podobno. Morda najbolj zgovorno je, da je na čelo agencije za varovanje okolja postavil Scotta Pruitta, ki ima o človeško povzročenem globalnem segrevanju ozračja enako mnenje kot Donald Trump.
Ob bok Siriji in Nikaragvi
Umik ZDA kot druge največje onesnaževalke ozračja z izpusti bi lahko resneje ranil pariški sporazum, če bi šle po ameriški poti še druge države, ki so ga podpisale stisnjenih zob tudi zato, ker so za njim stale ZDA. Največ pogledov bi seveda ušlo proti največjemu globalnemu onesnaževalcu Pekingu, ki pa za zdaj podobno kot Indija in EU pravi, da bi se sporazuma držal.
Vendar, nihče nikogar ne more prisiliti, da sporazum spoštuje, saj je bil zasnovan tako, da je vsaka država v pogajanjih sprejela lasten cilj zmanjšanja izpustov in da ni sankcij za tiste, ki ciljev ne bi spoštovale. To pa pomeni, da sporazum temelji na občutljivem ravnotežju, ki je predvsem politične narave.
Francija kot »domovina« sporazuma je danes napovedala, da bo izredno agresivno branila njegov obstoj, če ZDA od njega odstopijo, obenem je pričakovati, da bi takšen korak Washingtona še povečal nastajajoči politični razkorak med njim in Evropsko unijo. Že danes so se vrstila tudi opozorila, da bi se Amerika s takšnim korakom pridružila edinima nepodpisnicama sporazuma Siriji (državljanska vojna) in Nikaragvi (ki ga je v nasprotju s stališči Trumpa zavrnila, ker da je premalo oster).
Trije mogoči scenariji odhoda
Navedbe, da Trumpova administracija razmišlja le še o tem, kako se umakniti iz sporazuma, so tudi zgovorne. Sporazum določa, da lahko država umik iz sporazuma napove tri leta po pristopu, po takšni napovedi pa mora miniti še dvanajst mesecev, da umik začne veljati. To bi za ZDA pomenilo, da bi dejanski umik začel veljati 4. novembra 2020 (en dan po naslednjih predsedniških volitvah). Kot pa piše v analizi ameriškega zunanjega ministrstva, ki jo je objavil Huffington Post, to ne bi bila prevelika težava in bi ZDA sporazum lahko nehale izvajati že prej, kajti prva poročila držav o izpolnjevanju zavez bodo pod drobnogledom šele leta 2021 ali 2022.
Druga možnost je, da se ZDA umaknejo iz okvirne konvencije OZN o spremembi podnebja, kar bi avtomatično pomenilo umik iz pariškega sporazuma. Umik iz konvencije bi se zgodil dvanajst mesecev po napovedi umika.
Obstaja še tretja možnost, namreč da se pariški sporazum označi za pogodbo, ki zahteva senatno ratifikacijo. Ker je v senatu večina republikancev, bi ratifikacija verjetno padla. A zunanje ministrstvo v analizi opozarja, da bi imela takšna odločitev daljnosežne posledice za predsednikove pristojnosti, da v prihodnje sklepa in podpisuje mednarodne sporazume brez potrebe po senatni potrditvi.
