V njegovem pismu bralcev v Dnevniku dne 20. maja 2017 smo postali tarča jaz in zagovorniki gibanja Zero Waste, katerega cilj je seveda nezdružljiv s sežigalnicami. Če je odpadkov vedno manj, ni kaj sežigati in torej ni velikih dobičkov tistih, ki to počnejo. Sežig je uničevanje virov, čeprav ga skušajo ozeleniti z izrazi, kot je energetska predelava. Energija iz sežigalnic je zanemarljiva v primerjavi z energijo, ki se prihrani s preprečevanjem, ponovno uporabo ali recikliranjem, s čemer sežigalnica tekmuje za odpadke.
Zero Waste povsod pridobiva vedno več podpore. Letos bomo evropsko mrežo razširili na trideset nacionalnih organizacij, združujemo 364 občin ali skoraj osem milijonov prebivalcev. Bliskovito se širi tudi življenjski slog »zero waste«, kjer se gospodinjstva trudijo ustvariti čim manj odpadkov. Karl Lipič je še do nedavnega trdil, da je takšen slog utopija, zdaj koncept razlaga kot poznavalec. Sama se s tem ukvarjam že več kot petnajst let, Ekologi brez meja smo nacionalna organizacija globalnega gibanja in evropske mreže za Slovenijo.
Materialni in finančni tok v sežigalniški strategiji je naslednji. Občine in gospodinjstva v celoti financirajo ločeno zbiranje odpadkov, ki jih morajo večinoma brezplačno oddati v recikliranje in predelavo. Mešani odpadki se obdelajo v regijskih centrih z dvema postopkoma. Iz gorljivega dela se v glavnem proizvede gorivo. Preostali del se biološko stabilizira, zajame toplogredni plin metan in nato odloži na odlagališče. Občina plača ločeno zbiranje, obdelavo, sežig goriva in odlaganje. Možnosti prodaje materialov za recikliranje so zelo omejene.
V Zero Waste pa so podjetja, ki dajejo izdelke in embalažo na trg, zavezana kriti del ali vse stroške ločenega zbiranja odpadkov. Izpopolnjeni sistemi preprečevanja, ponovne uporabe in recikliranja znižujejo količine za sežig in odlaganje, zato občina prihrani. Sistem ostaja prožen in se lažje prilagaja novim razmeram kot sežigalnice, ki terjajo dobavo konstantnih količin odpadkov in visoke investicije v infrastrukturo. Materiali se v krožnem gospodarstvu vračajo v tehnološke ali naravne procese. V prihodnje bodo sekundarne surovine vedno bolj dragocene, saj živimo na planetu z omejenimi viri. Finančno breme se tako porazdeli med podjetja in občino.
Z gradnjo RCERO v Ljubljani nismo Ekologi brez meja nikoli imeli nič. Prav tako podjetje Contarina ne svetuje Ljubljani ali Snagi. Vzpostavlja pa se delovna skupina, namenjena izmenjavi izkušenj in iskanju rešitev za recikliranje tistega dela odpadkov, ki je zdaj namenjen za sežig. Contarina pokriva pol milijona prebivalcev, ki reciklirajo več kot 85 odstotkov odpadkov, na prebivalca nastane zgolj 53 kilogramov mešanih odpadkov na leto. Da, Italija ima mafijo, ima pa tudi Contarino, Ferrari, Lavazzo, Benetton…
Za Zero Waste smo od države prejeli 65.000 evrov za projekt na področju turizma, ki smo ga s skoraj 15.000 evri sofinancirali tudi sami. Trajal je eno leto, pri njem je delalo pet zaposlenih. Večino drugih aktivnosti v zvezi z Zero Waste opravljamo brez vsake podpore države ali občin. Med našimi projekti je konferenca o krožnem gospodarstvu, ki je bila začetek vsega, kar se v državi na tem področju dogaja danes. Med prvimi smo opozarjali na to, koliko hrane po nepotrebnem zavržemo doma, v šolah in drugih javnih institucijah. Organizatorji prireditev in hoteli uvajajo zmanjševanje odpadkov, te primere dobrih praks pa iz Slovenije prenašamo na evropsko raven.
Erika OblakEkologi brez meja, vodja programa Zero Waste