Primorska, Vipavska dolina, sploh pa Goriška brda, kjer so znani predvsem po najzgodnejših češnjah, te dni že pridno pobirajo temno rdeče plodove. Otroci ob tem radi prepevajo v vrtcu naučeno pesem o rdečih češnjah. Že Erazem Predjamski je imel želje po zgodnjih češnjah. Po skrivnem rovu so jih po pripovedovanju s postojnske strani hodili iskat v Vipavsko dolino, kjer navadno prve, zgodnje češnje dozorijo že v prvi polovici maja.
Češnje so zelo bogate s snovmi, ki ugodno vplivajo na naše zdravje, zlasti zgodnje sorte, pri katerih pridelovalci ne uporabljajo škropiv. In če vreme ni bilo ravno naklonjeno zgodnjim sortam, pridelovalci v Brdih računajo predvsem na boljšo bero poznejših sort. Seveda pa so prve, zgodnje sorte najslajše. »Morda tudi zato, ker je bila letos bera, zaradi padavin, ki so povzročile gnitje plodov, le zadovoljiva,« je dejal Zvonko Pintar s posestva Pintar na Kojskem. Dodatno škodo pridelovalcem naredijo ptiči. »Prvo češnjo na drevesu navadno opaziš, ko ti pozornost na njo usmerijo ptiči, ki krožijo nad krošnjami dreves. Tistih sladkih, črnih češenj skoraj ni več na drevesu,« je povedal sogovornik in dodal, da je zgodnja sorta češenj navadno tudi najbolj zdrava. »Pri zgodnjih sortah opravimo le zimsko škropljenje v februarju, kasneje pustimo, da narava opravi svoje.«
Neučinkovito škropivo
Ne le ptiči in za rast neprimerno vreme, tudi mušice in muhe povzročajo pridelovalcem češenj in drugega sadja obilico težav. Od leta 2010 namreč po vinogradih in sadovnjakih pustoši kitajska vrsta vinske mušice, ki ji zaradi njenega latinskega imena Drosophila suzukii matsumura pravimo kar mušica suzuki. Mehkejše lupine tega sadja samice predrejo in v že zreli plod odložijo jajčeca. Zaradi izleženih črvov, ki se prehranjujejo s plodovim mesom, se plodovi zmehčajo, hkrati se tja, kjer je kožica poškodovana, naselijo glivice, ki povzročajo gnilobo. Ko se to zgodi, je zelo verjetno, da bo plod zgnil v dveh dneh, če ne prej. »Če se plod takoj ne poje ali predela, ni rešitve, v vlažnem vremenu pa lahko plod napade gniloba, še preden se ličinke mušice izležejo,« je pojasnil Pintar in kot drugo nevarnost izpostavil češnjevo muho. »Tudi sam konec junija škropim drevesa, čeprav se zavedam, da škropivo ni dovolj učinkovito,« je dodal sogovornik, ki ima na obronkih nekaj več kot 50 dreves češenj.
Nekaj je še starih sort, kot je denimo avtohtona karnjevka, ki je primerna za nadaljnjo predelavo (vlaganje, marmelade, sušenje). »Meni osebno bolj ustreza prav karnjevka, ki je trda in vanjo dejansko ugrizneš, plod pa zraste do premera od 1,5 do 2 centimetra. Vendar smo se tudi sami morali prilagoditi trgu, tako da imamo zdaj vedno več novejših sort, kjer prevladuje burlat,« je povedal sogovornik. Burlat je namreč samoneoplodna sorta (potrebuje opraševalca), ki zori od sredine do konca maja. Plodovi so srednje debeli, zelo okusni. »Tudi barva kožice, ki je živo do temno rdeča, meso pa rdeče, je potrošniku bolj všečna. Kljub vsemu pa je sorta še vedno zelo občutljiva za pokanje in sadno gnilobo.«
Češnja, vredna vsakega evra
Glavna sezona pobiranja češenj bo v tem in naslednjem tednu, ko se v Brdih pripravljajo tudi na praznik češenj (10. in 11. junija). »Navadno imam kilogram češenj pobranih v minuti. Seveda je odvisno od količine plodov na drevesu in višine krošnje,« je dejal sogovornik, čigar češnje dosegajo višino dvanajst, premer krošnje pa dobrih pet metrov. »Drevesa smo zasadili na obronkih, kjer obdelava s strojem ni mogoča. Zato je edini način pobiranja ročni,« je še povedal sogovornik in dodal, da gre za zamudno delo, saj se že med pobiranjem okuženi plodovi izločijo.
Glede pravilnega načina pobiranja je Pintar dejal, da ima vsak svojega. »Sam si navadno vejo pridržim z levo roko, če je daljša, uporabim kavelj. Pecelj primem s kazalcem in palcem desne roke ter obrnem oziroma potegnem nekoliko nazaj.« Manj izkušeni pa navadno levo roko uporabijo za držanje na lestvi, ki od pobiralca zahteva precej spretnosti, ravnotežja. Zato je delo še toliko bolj zamudno. »Cena kilograma češenj se na trgu giblje od 5 do 6 evrov. Za marsikoga veliko, vendar vsakega z veseljem povabimo k nam, na drevo, da si za polovično ceno nabere košaro sam,« je dejal sogovornik in pri tem pokazal na zgarane roke in žulje, predvsem na palcu.
Prepoznati domačo češnjo
Briški pridelovalci češenj in drugega sadja navadno konec tedna, pogosto tudi v ponedeljek, zalagajo trgovce na mestnih tržnicah. »Da je sadje sveže, ga dan prej naberemo in zgodaj zjutraj dostavimo trgovcu,« je povedal Pintar. Svetoval je, da so jutranje ure najprimernejši čas za nakup svežega sadja. Navadno pa je zelo težko povprečnemu potrošniku določiti, kdaj je češnja domača, slovenska in kdaj je pripeljana od drugod. »Sam zelo hitro vidim, katero sadje je domače. Domače češnje navadno nikoli niso enako velike, saj jih lokalni pridelovalci ne kalibriramo,« je razložil Pintar. Opozoril je še na barvo peclja: »Peclja ne more skriti niti premaz, ki ga uporabljajo intenzivni pridelovalci v tujini. Ti namreč češnjo pred pakiranjem in transportom zaščitijo pred gnitjem. Le zeleni pecelj namreč odraža svežo, zvečer oziroma zjutraj utrgano češnjo.«
Na stojnicah ob cesti so lahko sumljive tudi drobne češnje. V tujini take sadeže prodajajo kot najcenejše češnje, nekateri prekupčevalci pa v stremljenju po čim večjem zaslužku poskušajo take češnje prodajati kot domače in njihovo majhnost potrošnikom pojasnjujejo z domačo ekstenzivno pridelavo.
