Eden najpomembnejših datumov slovenske zgodovine je tako 30. maja 1917, ko je tedaj vodilni slovenski politik Anton Korošec prebral MD med prvim medvojnim zasedanjem dunajskega državnega zbora, ki ga je sklical novi cesar Karel, da bi proti generalom in Nemčiji dobil podporo za svoja mirovna prizadevanja med nenemškimi narodi avstrijske polovice. Dan prej so MD kot kratko programsko izjavo sprejeli poslanci novoustanovljenega Jugoslovanskega kluba (JK), v katerem je bilo dvajset Slovencev (18 iz Koroščeve Slovenske ljudske stranke in dva liberalca), osem dalmatinskih Hrvatov, trije istrski in dva Srba iz Dalmacije. Vsebina je bila takšna: »Podpisani poslanci, združeni v JK, izjavljajo, da na temelju narodnega načela in hrvaškega državnega prava zahtevajo združitev pod žezlom habsburško-lotarinške dinastije vseh ozemelj monarhije, na katerih živijo Slovenci, Hrvati in Srbi, v samostojno na demokratični podlagi ustanovljeno državno telo brez vsakršnega tujega narodnega gospostva.«
Glede na predvojne zahteve SLS po razdelitvi monarhije na avstrijski, ogrski in južnoslovanski del sicer ne gre za novost, vendar so tokrat mednarodne okoliščine – kot je zahteva antante in ZDA, da mora Dunaj upoštevati nenemške in nemadžarske narode – dajale upanje, da bo mogoče kaj narediti. Vendar pa se z MD v hrvaški banovini, ki je v ogrski polovici monarhije, ni strinjala vladajoča hrvaško-srbska koalicija, ki je menila, da avstrijski Nemci nikoli ne bodo hoteli izpustiti iz rok slovenskega ozemlja, preko katerega vodijo poti z Dunaja do Trsta. A koalicija ni bila tako demokratično izvoljena, kot to velja za poslance JK. Tudi zato so slovenski politiki v zadnji tretjini prve svetovne vojne imeli vodilno vlogo med južnimi Slovani monarhije.
Odločilno protislovje
Tudi dunajski dvor nikoli ne bi dovolil vključitve Slovencev v »samostojno državno telo« južnih Slovanov. Potemtakem je v MD protislovje, ko se zahteva suverenost Slovencev skupaj z drugimi južnimi Slovani in hkrati priznava habsburški okvir. V praksi to dvoje nikakor ne gre skupaj. Odpovedati bi se bilo treba bodisi »samostojnemu državnemu telesu« bodisi habsburškemu okviru. Tako obstajata dve možnosti za delovanje JK po 30. maju in dve interpretaciji MD:
1) Po prvi bi bila MD le izhodišče in sredstvo za pogajanja z Dunajem za dosego kompromisa, na primer združene avtonomne Slovenije skupaj z Istro. MD bi bila potemtakem maksimalna zahteva, saj bi se bilo treba zadovoljiti z manj. Tako bi zmagalo habsburško žezlo nad samostojnim državnim telesom, ki bi se mu moral JK po dosegu kompromisa odpovedati.
2) Po drugi pa bi bila MD sredstvo prikritega separatizma. Bila bi minimalna zahteva in na koncu bi ob takem vztrajanju pri MD samostojno državno telo izpodrinilo žezlo.
Radikalizacija slovenske politike
Še junija 1917 sta sicer oba vodilna slovenska politika Anton Korošec in Janez Evangelist Krek MD razumela kot maksimalno zahtevo, a že konec julija se je Krek na prvi strani katoliškega dnevnika Slovenec zavzel za skupen nastop s Čehi in razglasil MD za minimalno zahtevo. Drugega avgusta je Slovenec že branil pravico narodov do samoodločbe.
Zaradi MD je junija na Krfu srbska vlada, ki se je očitno ustrašila slovenske konkurence pri ustvarjanju Jugoslavije, začela pogovore z Jugoslovanskim odborom, to je s političnimi emigranti kot predstavniki južnih Slovanov iz Avstro-Ogrske, med katerimi je bil edini Slovenec Bogumil Vošnjak. Sprejeta je bila krfska deklaracija, ki je med drugim postavila Karađorđeviće za vladarje bodoče države, in najbrž so bili temu naklonjeni v JK.
Septembra 1917 je MD v ljubljanski izjavi podprl ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič. S tem je spodbudil množično deklaracijsko gibanje, ki je bilo podobno kot že ljubljanska izjava tudi sredstvo boja proti proavstrijskemu slovenskemu politiku Ivanu Šušteršiču. Drugače kot slovenski poslanci na Dunaju so sicer v deklaracijskem gibanju vsaj še do maja 1918 zelo poudarjali habsburški okvir. Županstvo Dornberka je tako januarja 1918 ob izjavi v podporo MD dodalo tele verze:
»In koga bomo pač volili,
na zlati prestol posadili.
Naj bode Karol naš vladar,
jugoslovanski pravi car!«
(Karol je seveda habsburški vladar Karel.)
Eden viškov vrhuncev deklaracijskega gibanja je bila slovesnost 24. marca 1918 v Ljubljani, ko je žena ljubljanskega župana Ivana Tavčarja, sicer liberalca, Korošcu izročila 200.000 podpisov žena in deklet v podporo MD. Množična podpora radikalni nacionalni politiki je bila gotovo tudi ventil za socialno nezadovoljstvo v obupnih razmerah četrtega leta vojne, ko je bilo hrane vse manj. Zelo očitne so bile tudi zahteve po koncu vojne. Na nekaterih zborovanjih se je spomladi 1918 zbralo tudi več kot 10.000 ljudi, predvsem žensk.
»Tega naroda nisem poznal«
Noben drug narod v habsburški monarhiji in tudi na evropskem kontinentu ni imel takega množičnega gibanja, niti Čehi ne. Del deklaracijskega gibanja je bilo tudi Cankarjevo predavanje v Trstu 20. aprila 1918, ko je avtor Hlapcev dejal: »Nikdar se še ni naš slovenski narod tako visoko, tako sijajno razmahnil, kakor v teh zadnjih dveh letih vojne. Dokazal je vsemu svetu, da je zrel za svobodo, zrel za lasten svoj dom. Priznam odkrito, da sem v prvih mesecih vojne trepetal za ta narod, ki ga ljubim, kolikor človek ljubiti more. Rekel sem si v plahem srcu: »Ta peščica dobrih ljudi bo v svetovnem metežu izginila, bo poteptana, truplo njeno bo vrženo v morje!« Ni me sram tiste plahosti; saj vem, da jih je bilo mnogo, ki so mislili kakor jaz. Kmalu že pa sem videl znamenja, videl jih v svojo srčno radost in obenem v svojo sramoto, da tega naroda, ki ga ljubim, nisem poznal. Ne poznal odporne moči njegove, ne politične zrelosti njegove, ne njegove samozavesti. Tako so nas tujci in potujčenci delali majhne in slabe, da smo nazadnje še sami verovali v to svojo neznatnost in nemoč! Izkazalo pa se je, da nas ta silni vihar ni potisnil k tlom, temveč da nam je opral duše in srca, nas pomladil, nas vzdignil kvišku!« Slovenski časopisi so tem Cankarjevim besedam namenjali veliko pozornosti.
Uresničitev Majniške deklaracije
Majniška deklaracija se je 29. oktobra 1918 – v trenutku poraza in razkroja avstroogrske vojske – uresničila z ustanovitvijo Države Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki je tako rezultat prizadevanj slovenske politike. Glavni cilj te začasne države je bila njena združitev s Kraljevino Srbijo, kar se je zgodilo 1. decembra 1918 z nastankom Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev.
Čeprav so koroški plebiscit (10. oktobra 1920), rapalska pogodba (12. novembra 1920), ki je začrtala zelo neugodno mejo z Italijo, in velikosrbska centralistična vidovdanska ustava (28. junija 1921) prinesli razočaranje, se je po prvi svetovni vojni vendarle začela nova, višja etapa v slovenski zgodovini. To višjo etapo najbolj odraža ustanovitev univerze v Ljubljani leta 1919. Ne gre tudi pozabiti, da smo šele kot del Jugoslaviji, sicer Titove, dobili dostop do morja. Pravzaprav se je ideja o samostojni slovenski državi lahko uveljavila med Slovenci šele po tem, ko se je ideja o Jugoslaviji, ki jo izraža MD, uresničila in izživela. Brez vstopa v Jugoslavijo leta 1918 bi si namreč težko zamislili protijugoslovanstvo Slovencev, ki se je začelo opazneje in množično uveljavljati pred 30 leti.
