Osemdeseta so ključno obdobje v slovenski zgodovini, saj se takrat vzpostavijo nastavki za novo državo, to je obdobje, v katerem lahko najdemo nekatere odgovore na vprašanja, kaj se je dogajalo v naslednjem desetletju, torej v 90. letih. Osemdeseta leta so ravno prav oddaljena, da do njih že lahko vzpostavimo zgodovinsko distanco, hkrati pa so še vedno živa, njeni akterji so še vedno prisotni in lahko dajo svoj pogled na to obdobje. Z vsem, kar se dogaja v svetu in Evropski uniji, kjer smo priča krizi produkcijskega sistema, zaostreni politični situaciji in vzponu nacionalizmov, je njihova aktualnost vezana tudi na ponovni razmislek o zaključku velikih zgodb 20. stoletja, ki smo jim priča v 80. letih.
Osemdeseta so pri nas zanimiva tudi zato, ker v ospredje pride alternativna umetnost. Kaj ji omogoči takšno vidnost?V 80. letih se pri nas vzpostavi civilna družba in skupaj z njo alternativna kultura, ki močno sooblikujeta družbenopolitično situacijo in umetnostno sfero. Pred tem znotraj slovenske umetnosti smeri, ki so predstavljale neko opozicijo etablirani kulturi, niso imele tako velikega družbenega vpliva. V 80. pa so se vzpostavili pogoji, ki so omogočili alternativni umetnosti platformo za delovanje in tudi politično legitimacijo, kar je bila za zgodovino slovenske umetnosti novost. Na področju kulturno-umetnostnih institucij je bilo pomembno Društvo Škuc, ki je leta 1978 dobilo prostore na Starem trgu. Pod vodstvom Dušana Mandića, Marine Gržinić in Barbare Borčić se razstavni program oblikuje tako, da se povezujejo različne medijske prakse, v galeriji pa so redno gostovali umetniki z območja vse Jugoslavije. Veliko vlogo so imeli mladinski centri po vsej državi v zanimivem prepletu umetnosti in civilnodružbenih gibanj. Ta so s spremembo diskurza imela vpliv tudi znotraj bolj institucionalnega konteksta, na primer ustanovitev Trienala ekološke umetnosti v Mariboru leta 1980, ki predstavlja platformo za razmišljanje o umetnosti v okviru ekologije.
Kakšna je bila etablirana umetnost, ki se ji je alternativna zoperstavila?Ključna takšna institucija je bila Moderna galerija, ki jo je vodil Zoran Kržišnik. Leta 1979 so priredili veliko razstavo z naslovom Slovenska likovna umetnost 1945–1978, ki je takrat sprožila reakcije mlajših umetnikov, ki se jim je zdelo, da niso oziroma niso dovolj zastopani na razstavi, in odprla vprašanja glede konstrukcije zgodovine povojne slovenske umetnosti. Mladim so se zdela vrata institucij zaprta ali pa niti niso želeli delovati znotraj njih, zato so iskali svoje načine organiziranja, preživetja, prodora na trg. V tem kontekstu je zanimiva vzpostavitev delovnih skupnosti samostojnih kulturnih delavcev, na primer Trajne delovne skupnosti Equrna, ki je povezala 46 umetnikov in omogočila redno prirejanje razstav, predstavitve na sejmih v tujini in podobno. Ob tem se je pomemben del dogajanja zgodil zunaj Ljubljane. Obalne galerije so postale vodilna institucija za uveljavitev umetnostnega toka nove podobe, pod njo so se ustanovili novi mednarodni bienali, na primer mednarodna bienala keramike in tapiserije ter Piranski dnevi arhitekturi.
Kako se je odnos do umetnosti v 80. letih razlikoval od današnjega odnosa do nje?Osemdeseta so bila izjemno eklektično obdobje, ki je bilo polno boja proti oblasti in vzpostavljanja paralelnih zgodb, ki pa so bile med seboj do neke mere tudi prepletene. Gospodarstvo je takrat kljub krizi podpiralo umetnost. Z Equrno je bilo na primer pomembno povezano podjetje Iskra Delta, proizvodnja računalniških sistemov, ki so sponzorirali njihovo delovanje in kataloge. Vse pomembne turistične objekte in javne prostore so opremljali z umetnostjo, v ospredje so prišle grafike, slike pa tudi tapiserije, na primer v Cankarjevem domu. Šlo je za zanimiv trenutek popularizacije umetnosti, umetniška dela najdemo povsod, od bifejev do bank, v revijah z barvnim tiskom se objavljajo reprodukcije del, časopisi in televizija o umetnostnem življenju redno poročajo. Pospešeno pa se razvijata tudi industrijsko in grafično oblikovanje, ki z razširitvijo medijev postaneta še bolj dostopni in vidni. Tudi prek tega področja se vzpostavi določena estetika obdobja, ki jo zaznamo tako rekoč na vsakem koraku, na predmetih za vsakdanjo uporabo, plakatih, v reklamnih in videospotih, modi, interjerjih lokalov…
Verjetno lahko na posebnosti tistega obdobja gledamo tudi skozi prizmo tega, kaj se je po osamosvojitvi spremenilo.Tako je, po osamosvojitvi skupaj z razpadom velike države razpadeta tudi trg in občinstvo, izgubi se kontekst socialistične družbe, kjer to, da umetnost mora priti do ljudi in se prodaja, pomeni nekaj povsem drugega, kot to pomeni danes v kontekstu kapitalizma. S privatizacijo in stečajem številnih podjetij se izgubi tudi podpora gospodarstva, s tem pa se skrči praksa sestavljanja likovnih zbirk, ki so jo nekatera podjetja gojila že od 60. let.
Vsako obdobje mora, če želi pustiti za seboj umetnostno kulturno dediščino, vlagati tudi v razvoj javnih zbirk, spodbujati odkupe in seveda omogočiti ustvarjalcem dostojno življenje. Čeprav zaradi specifičnosti umetniškega dela prevladujejo prekarne oblike, to ne pomeni, da ni mogoče vzpostaviti mehanizmov socialnega varstva in dostojnega preživetja. Umetnost in kultura ne smeta biti za državo zanimivi zgolj takrat, ko se odpirajo velike manifestacije, ali ob državnih proslavah, temveč mora biti ta odnos rezultat vzpostavitve dolgoročnega procesa. Politika sicer mogoče misli, da je, ker imamo izjemne umetnike in smo jih tudi vedno imeli, naredila dovolj, ampak dejstvo je, da ni.
Verjetno tudi zaradi spremenjenega odnosa do umetnosti.Danes je že skoraj povsem umanjkalo razumevanje umetnosti kot dela družbe, kot nečesa, kar je povezano z vsakdanjim življenjem, kar je skupno in ni ne last posameznika ne države. Lep primer tega so bili mednarodni kiparski simpoziji Forma, ko so k nam hodili umetniki z vsega sveta in ki so se med delom povezali tudi z delavci, lokalno skupnostjo. Ali pa Murin park skulptur pred tovarno v Murski Soboti, kjer so bili kipi v prvi vrsti namenjeni delavkam in delavcem, ki so mimo njih hodili v službo. Ta dela so razumeli kot nekaj svojega in ponosni so bili, da imajo možnost videti dela vrhunskih umetnikov vsak dan, na poti na delo.
Se lahko 80. v smislu živahnosti in tudi upora proti oblasti in etablirani umetnosti še ponovijo?Danes je alternativnih in drugih civilnodružbenih gibanj kar precej in mislim, da ta uspešno poskušajo nasprotovati sistemu, opozarjati in odpirati vprašanja. In odpirati vprašanja je lahko enako pomembno kot ponujati odgovore. Tudi danes imamo civilnodružbena gibanja, ki so povezana z umetniki, umetnostjo in kulturo, denimo to, kar se dogaja v Rogu, različnih mladinskih centrih in društvih po Sloveniji. Mislim, da se vzpostavlja močna fronta, ki poskuša intervenirati v vsakodnevni politični diskurz in odpirati vprašanje skupnega, seveda pa to počne znotraj bistveno drugačne družbenopolitične situacije.
