»Nemška kanclerka je globoko prepričana Atlanticistka, ki verjame, da je za ohranitev dobrih odnosov z ZDA potrebno predstaviti razlike v naših meddržavnih odnosih«. Tako je tiskovni predstavnik kanclerke Angele Merkel moral vzeti v bran njene besede po vrhu G7 in obisku ameriškega predsednika Donalda Trumpa v Evropi, ko so se jasno pokazale številne točke razhajanj med politiko Bele hiše in številnih držav članic EU glede podnebnih sprememb, obrambnih izdatkov, migracijske politike pa vse do gospodarskih vprašanj.
Merklova je kot voditeljica najmočnejšega gospodarstva v EU s tremi stavki poskrbela za še eno evropsko budnico, za kakršno so hitro po januarski inavguraciji Trumpa in po njegovih prvih ukrepih s svojimi izjavami poskrbeli že najvišji predstavniki EU. »Mi Evropejci moramo vzeti usodo v svoje roke, seveda se to mora zgoditi v prijateljstvu z ZDA in Veliko Britanijo ter tudi v dobrososedskih odnosih kadar koli je to možno, tudi z Rusijo. Časi, ko smo lahko popolnoma računali na druge, so do neke mere minili. To sem ugotovila v zadnjih dneh,« je dejala kanclerka. Njene besede so povzročile zgolj majhen vihar na stari celini, burnejši je bil odziv v ZDA, kjer so predvsem predstavniki demokratov besede Merklove razumeli kot reakcijo na Trumpove besede na vrhu Nata, G7 in dvostranske pogovore z evropskimi voditelji.
»Če predsednik temu reče velik uspeh (kot takega je označil svojo prvo mednarodno turnejo, op. a.), bi rad videl, kaj pomeni neuspeh,« je denimo dejal demokratski kongresnik Adam Schiff. V Veliki Britaniji, ki je sredi predvolilne kampanje, pogajanja za brexit pa naj bi se z EU začela konec junija, so poskušali miriti. Notranja ministrica Amber Rudd je dejala, da bo Velika Britanija ostala močan zaveznik Evropske unije tako na varnostnem področju kot na gospodarskem, tudi ko se bodo začela pogajanja o brexitu.
Izjava v drugačnih okoliščinah
Besede Merklove so bile vendarle premik, čeprav ne prelomen. Nemčija je namreč zgolj ena od članic EU in še zdaleč ne govori v imenu vseh držav, kar se je pokazalo denimo že glede politike Berlina do migracij ali stabilizacije evroobmočja. Čeprav je Nemčija sedaj z izvolitvijo Emmanuela Macrona za francoskega predsednika spet dobila resnega partnerja na svojem evropskem reformnem vlaku, se bo Berlin ne glede na zmagovalca septembrskih parlamentarnih volitev znašel pred izzivom, da druge članice EU prepriča v obsežno reformo evroobmočja.
Po Trumpovi inavguraciji je nemška kanclerka ostajala manj odločna v kritikah nove ameriške administracije kot nekateri njeni evropski kolegi. Tusk je takrat denimo zapisal, da nova ameriška administracija pod vprašaj postavlja 70 let ameriške zunanje politike, Trumpa pa je opredelil za eno od groženj enotnosti Evropske unije. Merklova si je takrat puščala odprta vrata nadaljevanju čezatlantskega sodelovanja, tudi gospodarskega s sklenitvijo pros totrgovinskega sporazuma z ZDA (TTIP), glede katerega se ameriška administracija dotlej – in tudi ne sedaj - še ni povsem nedvoumno izjasnila, ali je ob protekcionistični politiki nove ameriške vlade kakšno mesto zanj. Merklova je januarja, potem ko je Trump Nato označil za preživeto organizacijo, kritiziral EU in migracijsko politiko kanclerke ter poveličeval brexit, sicer izrekla podoben stavek kot sedaj, namreč da »ima Evropa ima usodo v svojih rokah,« le da je evropski voditelji je takrat še niso slišali. Premnogi so namreč hoteli videti, kaj bo Trump dejansko storil, ko bo soočen z oblikovanjem mednarodne politike.
Takšno stališče se je odrazilo tudi na neformalnem vrhu evropskih voditeljev februarja letos na Malti, kjer so se zavzeli za ohranitev čezatlantskega sodelovanja z ZDA kot stebra svobodnega sveta.
Novi veter Mikea Pencea je bil kratke sape
Mesec dni pozneje so bili evropski voditelji zadovoljni, ko je slab vtis Bele hiše s precej bolj diplomatskim jezikom med svojim prvim obiskom v Bruslju poskušal popraviti ameriški podpredsednik Mike Pence. Tusku je pritrjeval, da se mora ohraniti politično partnerstvo med ZDA in EU, sodelovanje v Natu, hkrati pa mu je tudi zagotovil, da ZDA podpirajo enotno Evropo.
Dva meseca pozneje je predsednik Trump te besede ponovno relativiziral. Merklova mu je vrnila s staro evropsko budnico. Hkrati je naznanila tudi njen ostrejši notranjepolitični nastop proti kanclerskemu protikandidatu Martinu Schulzu, ki je kot izzivalec četrtemu zaporednemu mandatu Merklove doslej nastopal precej bolj odločno pri vprašanjih protekcionizma in pozicioniranja Evropske unije v spremenjenih geopolitičnih okoliščinah celine.
