Nogometni klub Dinamo iz Zagreba igra domače tekme na stadionu Maksimir. Ta stoji v istoimenski mestni četrti na videz uglednih zasebnih hiš. Četrt je primerljiva z ljubljanskim Kodeljevim. Češnje, vrtovi, spokoj. Če seveda ni nogometne tekme.
»Če je Dinamo slab, potem tudi tekme niso tako bučne, zato nam celo bolj paše, če Dinamu ne gre dobro. Najhuje je bilo, ko je gostovala reprezentanca Ukrajine. Celo noč smo imeli pred hišo program. In ne moremo nič. Zakon ni na naši strani. V tujini se lahko ljudje v našem položaju borijo, dobijo odškodnine, varovanje, tukaj ne,« je maksimirski starec, ki je v soboto zvečer pred hišo zalival rastlinje, s tankim nasmeškom vdan v usodo razlagal svoj položaj. Na pločniku pred njegovo in drugimi hišami, ki mejijo na veliko pristadionsko parkirišče, so navijači Rijeke slavili naslov državnega prvaka Hrvaške.
Veseli, ne pa huliganski
Kar 6000 jih je v soboto prišlo v Zagreb. Nogometna zveza Hrvaške, ki je pripravila premalo medalj, tako da jih niso dobili vsi udeleženci tekme, je Rečanom ponudila, da bi zmagovalni pokal dvignili že teden dni prej. Na domačem terenu. Vendar so Rečani na tisti tekmi nujno morali zmagati in so zaradi motivacijskih razlogov (ali pač vraževerja) ponudbo zavrnili. Resnici na ljubo so na tak način pridobili zabavo več. Tisto prejšnji teden in to, ki se je zgodila minulo soboto.
Čeravno njihova navijaška skupina Armada, podobno kot ljubljanski Green Dragons, obstaja od konca osemdesetih let, in četudi si pripisujejo prvenstvo, da so kot prvi na območju nekdanje Jugoslavije izstrelili signalno raketo na nasprotne navijače, množica Rečanov ni delovala militantno, agresivno in manično. Veseli da, ne pa huliganski. Med nasprotniki veljajo za najmanj Hrvaške. »Poglej jih. Tukaj sedim eno uro, gledam, kako prihajajo z avtomobili, pa nisem videl enega avtomobila, iz katerega bi plapolala hrvaška zastava. Vsi so dezerterji, njihovi očetje so navijali za Crveno zvezdo, v omari imajo pa še vedno peterokrako,« je bentil navijač Dinama v obcestnem bifeju, mimo katerega so se vozili reški navijači.
Thompson – hrvaški Springsteen
No, kdo drug bi ocenil, da so bile njihove oprave zaznavno nešundaste. Dresi, šali, roke in grlo, te vrste navijaški koncept. Najbolj simpatična vozila so bili avtobusi reškega mestnega prometa z napravami za štempljanje vozovnic pri vozniku, v katerih so se ob očitnem pomanjkanju drugih prevoznih sredstev Rečani prav tako pripeljali v Zagreb. Približno 200 kilometrov z mestnim avtobusom torej. Na transparentih so bili napisani istrsko-kvarnerski kraji kot Mali Lošinj, Crikvenica, Pulj, Grobnik, a tudi Luzern. V Švici, kakopak.
»Sam sem prišel še od dlje. Z otoka Jabuka. Samo zaradi tekme. Sem profesionalni ribič in tam v teh dneh lovimo. Sem Hrvat, počutim se Hrvat in za Rijeko navijam vse življenje, torej nekaj manj kot 52 let, kolikor štejem. In to danes je najlepši trenutek v zgodovini kluba. Ali tudi Rečani poslušamo Thompsona? Seveda ga. On je vsaj zame neke vrste hrvaški Springsteen. Vendar danes ni priložnost zanj,« je na nekaj prej slišane očitke odvrnil ribič Dražen. In dodal: »V bistvu je večji antagonizem nas Rečanov z navijači Hajduka kot Dinama. Ne vem, zakaj. Obmorski duel pač.« In Thompsona se v soboto resnici na ljubo ni slišalo.
Če so splitski navijači nedavno Rečane v Splitu dočakali s transparentom v cirilici, na katerem je pisalo »Morem plovi jedna mala barka«, kar je sicer verz srbske pročetniške popevke, so se Zagrebčani v soboto do svojih gostov vedli relativno spodobno. Brez omenjanja Srbov, ustaštva in drugih neokusnosti. Reka slovi kot mesto, v katerem živijo Hrvati, Srbi, Muslimani, Italijani, Slovenci in še nekaj drugih etnij. Tudi Romi so prepoznavni. No, NK Rijeka velja tudi za najbolj privatiziran hrvaški klub, njen večinski lastnik je italijansko-nigerijski naftar Gabriele Volpi.
»Skromni« narcisizem
Za Slovence je bila tekma seveda pomembna le v tem, da je poveljujoči trener Rijeke Matjaž Kek in da v konici napada igra slovenski reprezentant Roman Bezjak. »Keku je treba postaviti spomenik,« so Rečani složni o Mariborčanu. Z osvojitvijo naslova prvaka Hrvaške – pred njim je sicer regionalni naslov leta 2014 osvojil Slaviša Stojanović, prvak Srbije s Crveno zvezdo – je Kek postal slovenski trener, ki se je najbolj izkazal. »Komaj sem ga ujel s pokalom v rokah. Vede se, kot da je izgubil, ne pa osvojil naslov prvaka,« se je hudoval hrvaški fotoreporter nad vedenjem slovenskega trenerja. Mariborčan se raje izmika, kot pa da rine naprej v prve vrste.
Nekateri to ocenjujejo kot profesionalizem in odločilni moment, ki je nezvezdniško ekipo organiziral v prvaka. Drugi ga sumničijo nekakšnega »skromnega« narcisizma. V vsakem primeru ni bilo mogoče preslišati, da je tudi napovedovalec na zagrebškem stadionu ob nekajkratni omembi Kekovega priimka vedno izrecno in z užitkom poudaril: »Gospod.«
Reške navijače odlikujeta redka grlenost in gromkost. Čutiti je bilo, da nihče ne pazi na grlo. Med prvih pet standardnih skandiranj Armade spada: »Kek, Kek, Kek!«
