V zadnjih letih se – ob poučevanju na ALUO – posveča predvsem intervencijam in uporabi besedil s področja politične filozofije in umetnosti. »Za marsikoga to, kar počenjam, ni kiparstvo. A medij vsaj zame ni bistveno vprašanje, poskušam le na najboljši način razviti temo, ki me zanima,« pripoveduje ob skupinski razstavi Ekonomija narave, ki si jo je do 20. junija mogoče ogledati v galeriji P74.
S čim se predstavljate na razstavi Ekonomija narave?V času od povabila k razstavi, torej od januarja, sem prebral več del, povezanih s feminizmom. Stereotipi, ki ženskemu spolu pripisujejo kaotičnost, neujemljivost in ga postavljajo v območje narave, ki ji je treba gospodovati, so se mi zdeli primerni za temo razstave. Skratka, razstavljam knjige, denimo Drugi spol Simone de Beauvoir, Spolno pogodbo Carole Pateman, risoroman Rdeča Rosa Kate Evans...
Knjige stojijo v zaprti stekleni omarici. Zakaj?Steklena vitrina je bila na voljo v galeriji in sem jo pač uporabil. Gre za prikazovanje tehnologije branja. Med branjem veliko podčrtujem, lepim listke na strani, za katere pričakujem, da jih bom v kakšnem prihodnjem projektu še podrobneje obdelal. Ta lahkotni, vizualni element barvnih lističev, ki jih lepimo na strani za oznako, se mi zdi zabaven. Četudi je v mojih delih vsebina zelo pomembna, tokrat ne gre toliko za vsebino. Ukvarjal sem se z začetkom – kaj sploh pokazati in kako, da ne bi spet, kot že kdaj prej, kazal podčrtanih strani.
Večkrat ste poudarili, da niste aktivist. Je vaša umetniška praksa družbeno angažirana?Vsekakor nisem na vrhu barikad. V nasprotju z neposredno akcijo me zanimajo besedila, s katerimi si poskušam pojasniti, za kaj gre. Če kdo v tem vidi spodbudo, prav, nikakor pa ne želim gledalca didaktično nagovarjati, da mora brati iste stvari kot jaz ali na enak način, kar navsezadnje tudi ni mogoče.
Vaša dela nikoli niso bila lahko berljiva. A čemu lahko pripišemo dejstvo, da gre vaš umetniški razvoj od objektov, kot sta Javno stranišče in Hiša, do poglabljanja v besedilnost?Ko sem začenjal, sem imel predstavo, da pišejo kritiki, kuratorji in kustosi, umetnik pa zgolj nekaj izdeluje. A ob smrti Igorja Zabela se mi je zazdelo, kot da smo izgubili močnega predstavnika teh, ki pišejo o umetnosti, in da se bo zato treba postaviti na lastne noge. Ker se sam sebi nikoli nisem zdel izobražen, sem čutil potrebo po raziskovanju novih vsebin; temu nikoli ne prideš do konca, ampak si ves čas na poti iskanja. Tudi projekta, ki ste ju omenili, sta nastala na podoben način – kot plod potrebe in okoliščin. V času dela pri Javnem stranišču sem bil, denimo, veliko na Metelkovi in sem zaznal stisko mladih ljudi, ki nimajo kam iti na stranišče.
Pred umetnostjo sem študiral arhitekturo, zato je tudi moj odnos do forme drugačen, kot če bi bil že od začetka izobražen le kot likovnik in bi sprejemal le pravila tega polja. Nimam vnaprejšnjih predpostavk o likovnosti, ki bi se jih vztrajno držal, zato sem zelo razširil definicije, kaj vse je lahko umetniško delo.
Navsezadnje bi knjige lahko brali in podčrtovali doma, v svoji zasebnosti. Zakaj je omara s knjigami nenadoma umetniški objekt?Ključno je, da se delo pojavi. Javnega stranišča ne bi imel doma ali na neki zasebni parceli, ne gre za užitek ob gledanju objekta. Hotel sem preveriti, kaj se zgodi z nekim funkcionalnim objektom, ko ga postaviš v kontekst umetnosti. Imel je dve vrsti »uporabnikov«: eni so tja hodili na stranišče, drugi so o tem govorili kot o umetniškem projektu. Posledica je bila umestitev Javnega stranišča v Mednarodno zbirko Arteast 2000+.
Na enak način, kot je bilo torej pomembno, da se v javnosti pojavi tisto delo, je pomembno, da se tokrat pojavijo te feministične knjige. Bral bi jih lahko samo doma, ampak hočem obenem pokazati, kaj berem in kako, v času, ki tej praksi ni ravno naklonjen. Žene me vznemirjenje ob srečanju z mislijo nekoga drugega. Deleuze nekje reče, da je učenje mišljenje, in to me zanima. Mnogokrat se namreč izkaže, da tako imenovani zdravi pameti ni preprosto verjeti. Težava namreč tiči ravno v tem, da je nekaj povsem jasno in splošno veljavno.
Kakšen je v takem primeru vaš odnos do forme?Veliko premišljujem o tem, kaj sproža in konstruira formo. Velik del moje samostojne razstave v MSUM leta 2013 so predstavljala podčrtavanja iz različnih knjig z enakim naslovom, šlo je skratka za knjige iz knjižnice, ki so si jih izposodili različni bralci in nato vrnili, sam pa sem med prebiranjem odkrival, kaj so podčrtavali in kako. Funkcija umetnosti je po mojem mnenju senzibilizacija gledalca, da bi opazil stvari tudi zunaj galerij.
V tem, kako nekdo z barvnim svinčnikom ali markerjem označuje prebrano besedilo, vidim začetek risanja v klasičnem pomenu. Ne gre le za pisavo, gre za način, kako nekdo potegne črto, tudi prek tega imaš stik z njim. Vsaka knjiga se z vsakim bralcem na novo prebere in zato tudi na novo piše, ker vsak v branje vnaša lastne vsebine. S tovrstnim opazovanjem dobim občutek, kot da bi se še danes učil brati. Spuščam se tudi v zapletena filozofska besedila, za katera nisem strokovnjak, a me zanima, kako se prebiti skoznje.
Vedno ste trdili, da ne potrebujete strokovnega gledalca, temveč takega, ki je pripravljen razmišljati.Težavo imam s tem, da neka stroka vztraja zgolj v svojem hermetičnem in trdno zaprtem krogu. Prav v poskusih videti ven iz njega je priložnost, da se zgodi kaj nepričakovanega. Tudi v okviru same stroke namreč obstaja še neraziskana težava, ki temelji – zelo poenostavljeno – na dveh vrstah avtorjev. So taki, ki se ukvarjajo z neke vrste koncem dela, recimo, da je to forma. In so avtorji, ki se ukvarjajo s tem, kako sploh začeti, kot denimo Beckett v literaturi. Od tu najbrž izhaja upor proti praksam, ki pri interpretaciji ne izhajajo zgolj iz estetskih pravil o lepi formi, temveč tudi iz česa drugega. Skratka, spoštujem gledalca, ki se interpretiranja loteva na neki tuj, tudi naiven način.
