»Noro. Zmagal sem na Giru. Bil je zelo nervozen dan. Na srečo sem imel močne noge. Med vožnjo iz Monze od športnega direktorja v avtu nisem želel slišati nobenega časovnega podatka, razen to, kdaj naj preneham tvegati skozi ovinke. To je bilo na polovici. V cilju so vsi dejali, da sem zmagal, a ko sem spremljal TV, sem vodil le tri sekunde in postal paničen in jezen. Na koncu se je vse srečno izteklo,« je Tom Dumoulin (Sunweb) na trgu Duomo v Milanu proslavljal eno najbolj tesnih in napetih odločitev prav ob 100. izvedbi, medtem ko so na polmetrsko zlato lovoriko Neskončnost gravirali prvo nizozemsko ime. V soboto proti Asiagu je izgubil še nekaj sekund, tako da je moral visokorasli 26-letnik od dirkališča v Monzi (29 km) proti Nairu Quintani in Vincenzu Nibaliju nadoknaditi 53 oziroma 14 sekund. Ni bil prehud zalogaj za specialista v vožnji na čas, kar je, shujšan od zime, s pridom izkoriščal na vseh klancih pred napadalnimi hribolazci.
Stoletni Giro je bil do zadnjega metra nemara najbolj slovensko obarvan doslej. Jan Polanc, junak Etne, je tudi zadnja dneva zadržal visoko 11. mesto v rožnatem seštevku. To je po dveh uvrstitvah med deseterico Tadeja Valjavca (2004, 2009) najboljši dosežek doslej. Ob le 71 startih Slovencev na Giru v zgodovini. Ob tem je osem dni nosil tudi modro majico najboljšega hribolazca, ki jo je naposled odnesel Španec Mikel Landa. Med mladimi je končal na četrtem mestu v zelo močni generaciji (Jungels, Yates, Formolo). »Veliko več mi pomeni, da sem visoko v skupnem seštevku. Tudi za mojo prihodnost je to bolj pomembno. Gorska majica bo želja kdaj drugič,« je poudaril Jan Polanc, ki je z dosežkom zagotovo dobil najbolj pomembno potrditev, da je kolesar za tritedenske dirke. S sijajnim občutkom za taktične odločitve, čeprav od Sardinije ni imel podpore UAE Emirates, druge najbolj trofejne ekipe posamezne dni Gira.
Slovenska Bahrain Merida je imela najbolj visokoleteče cilje. V soboto in nedeljo je imel Milan Eržen kot tvorec ekipe pri direktorju Gira Mauru Vegni že vse dogovorjeno in pripravljeno, da kronski princ Bahrajna šejk Nasser na zmagovalnem odru prvi čestita Vincenzu Nibaliju. V Asiagu je moral stisniti roko Thibautu Pinotu. Nibali je bil drugi, brez odra. V nedeljo pa je za veliki ugriz Morskemu psu zmanjkalo 40 sekund. »Fin občutek je pripeljati v Milano. Žal je malo zmanjkalo za zmago, ampak vseeno je bilo super,« je bil zadovoljen Luka Pibernik (simbolično 100. v skupnem seštevku), Nibalijev pomočnik v ekipi, ki jo je prvič vodil slovenski športni direktor Gorazd Štangelj. Njegov pogled sledi v naslednjih dneh.
Ob še večje veselje so bili tudi v Orici Scott. Luka Mezgec je bil v soboto proti Asiagu neverjetno dolgo v oporo Adamu Yatesu (27. v cilju), a Britancu v Milanu ni uspelo obdržati bele majice mladega kolesarja. »Glede na to, da je bil to zadnji dan v gorah, mi ni bilo treba hraniti moči in sem prvič, odkar sem profesionalec, tudi na gorski etapi gonil na vso moč in želel čim dlje ostati ob Yatesu. Do konca smo upali, da uspe še to. Prej sem pomagal Calebu Ewanu do zmage, Giro sem preživel v dobrem stanju,« je Luka Mezgec opisal detajl dirke, medtem ko je vseskozi napovedoval, da bo po 3609 kilometrih prvi Tom D., prijatelj, s katerim je na Vuelti 2015 ostal brez slavja dan pred koncem.
Čeprav so Kristijan Koren, Matej Mohorič (po številu 305 ubežnih kilometrov je bil šesti najbolj borbeni kolesar Gira), Pibernik in Polanc v zadnji uri resnice dokazali, da so imeli moč za vse tri tedne, je posebno ponosen iz Milana prevoz v Idrijo iskal Jan Tratnik. Deveto mesto v kronometru, prva uvrstitev med najboljših deset v etapi, to ima na prvem Giru posebno vrednost. »Žal je le malo zmanjkalo tudi do sedmega mesta. A je to odlično. To je bil moj limit. Končno sem uradno v družbi največjih specialistov te prvine, kot so Kirijenka, Van Emden, Quinziato,« je bil Jan Tratnik zelo vesel dosežka. Izmučen še dolgo ni zmogel na noge. Kako ne, Mezgec je razkril, da so naredili 51.000 višinskih metrov vzpona, pokuril pa je 79.000 kalorij.
