Pred letom dni si ju nihče ni mogel predstavljati na čelu svoje države. V vsem drugem pa sta si nasprotna. Že razlika v starosti je več kot 30 let. Eden deluje precej impulzivno, nepredvidljivo, drugi preudarno. Eden je za protekcionizem, drugi za globalizacijo. Ne strinjata se ne glede EU, ne glede Rusije, ne Irana, ne islama nasploh, ne o boju proti podnebnim spremembam. In vendar: ob Natovem vrhu sta se ameriški predsednik Donald Trump, ki je v francoski predsedniški tekmi podpiral desničarsko populistko Marine Le Pen, in zmagovalec te tekme Emmanuel Macron, ki ga je podpiral Barack Obama, na ameriškem veleposlaništvu v Bruslju srečala z velikim nasmeškom na obrazu. Pogovor, tudi ob kosilu, je trajal 105 minut. Komunikacija je bila toliko lažja, ker je Macron prvi francoski predsednik, ki brezhibno govori angleško. Precej opazen pa je bil njun zelo močan stisk rok, kot bi tekmovala, kdo zdrži več.
Upanje, da bo Trump razumel
Ob vseh osebnih razlikah je namreč vendarle šlo za srečanje na vrhu starih zaveznic, ki sta se resneje sprli samo ob ameriškem napadu na Irak leta 2003. Državi med drugim druži boj proti terorizmu. Menda je zaradi hudega ameriško-nemškega rivalstva na gospodarskem področju Francija za Trumpa zelo pomembna država.
Glede pariškega sporazuma proti segrevanju ozračja Trump ni hotel povedati, ali namerava iz njega izstopiti, kar je med predsedniško kampanjo sicer obljubil. »Moja želja je, da se ZDA glede tega vprašanja ne odločijo prehitro,« pa je dejal Macron, ki je najbrž tokrat samo laskal Trumpu, da bi ga dolgoročno pritegnil v boj proti segrevanju ozračja.
Sicer je bilo v interesu obeh, da je srečanje potekalo dobro. Trump, ki se slabo razume z Merklovo, potrebuje prijatelje med voditelji demokratičnih držav, da se tudi doma otrese očitkov, da je problematičen politik. Najbrž tudi vidi, da mora biti bližje Evropi, Macron pa je, vsaj tako za zdaj kaže, eden najbolj priljubljenih evropskih politikov.
Prva pot je bila v Mali k vojakom
Macron hoče pred junijskimi parlamentarnimi volitvami pokazati, da je v vlogi predsednika Francije tudi vodja njene diplomacije. Pravzaprav je srečanje s Trumpom samo začetek njegove intenzivne diplomatske dejavnosti, saj se zdaj udeležuje vrha G7, v ponedeljek pa se bo v Versaillesu srečal še z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom, s katerim se Macronov predhodnik François Hollande sicer dolgo ni hotel, a v resnici ima tudi Macron precej različna stališča od ruskega predsednika.
Že v četrtek v Bruslju se je Macron postavljal tudi kot voditelj Evropske unije. »Sedmega maja sem bil izvoljen z odločno proevropskim programom,« je dejal ob srečanju s predsednikom evropske komisije Jean-Claudom Junckerjem. Juncker je kar sijal od zadovoljstva, da je tu vendarle politik, ki misli vse najboljše o EU. Oba sta se strinjala, da Unija potrebuje manj toga pravila, kar pomeni manj diktata Nemčije. V prvem tednu po 14. maju, ko je prevzel oblast, je Macron že obiskal nemško kanclerko Angelo Merkel, kljub vsem razlikam s svojo najpomembnejšo zaveznico. Zelo pomemben je bil tudi njegov obisk v Maliju, kjer se je Francozom kazal kot novi šef vojske, čeprav je prvi francoski predsednik, ki ni služil vojaškega roka. V Maliju je večina od 4500 francoskih vojakov, ki se v Sahelu borijo proti islamskim teroristom, razpršenim na območju, velikem kot Evropa.
