»Povedala vam bom legende o Veroniki, motniškem polžu in nastanku Kamnika,« je pred vstopom na Mali grad zbrane navdušila Helena, ena izmed enajstih osmošolcev, ki so se včeraj prvič preizkušali v vlogi turističnih vodnikov. Tej nalogi so bili več kot kos, jih je pohvalil mentor Danijel Haromet, ki jih je na vodenje pripravljal v sklopu predmeta turistična vzgoja na osnovni šoli Frana Albrehta.
»Vse gradivo so pripravili povsem sami, z mentorico sva jih poučila le, da je treba govoriti glasno in razločno ter kako in kam se je treba postaviti,« je še dejal mentor iz Ljubljane in dodal, da je sam, preden je začel voditi turiste, moral brez občinstva opraviti kar osem vaj. Kamniški mladi vodniki pa so se odpravili na celourni potep po mestu skupaj z občinstvom že po eni sami vaji. In si več kot zasluženo, poleg odličnih ocen, prislužili tudi sladoled, je priznal.
Kamniške legende
Ana se je pohvalila, da so ji uvodno predstavitev zaupali, ker je vedno najglasnejša, Medeja pa je pojasnila, da so gradivo zbirali večinoma z interneta, ogledala pa si je tudi veliko knjig, ki ji jih je posodila mamina prijateljica. Toda vrnimo se k legendam, ki so jim četrtošolci, prav tako z osnovne šole Frana Albrehta, prisluhnili s še večjim navdušenjem kot zgodbam o starodavni Šutni, o obrtnikih in značilnih kamniških izveskih, o slavnih rojakih in tradicionalnih prireditvah, ki jih v mestu nikoli ni manjkalo. »Veronika je bila grofica. Vaščani so jo prosili, ali jim lahko da nekaj denarja za gradnjo cerkve. A jim je rekla, da se raje spremeni v pošast, kot da jim da denar. In se je res spremenila v pošast polžensko polkačo,« je vrelo iz vodnice. »Da je tudi v kamniškem grbu, tako vsi veste. Ampak ne veste, da je, ko se je plazila z Malega gradu, s tako jezo in močjo udarila v steno, da se še danes pozna njena pest,« je pokazala na odtis in dodala, da se je potem pogreznila v zemljo, in to prav tam, »kjer prav zdaj stoji učitelj«.
Seveda smehu ni bilo ne konca ne kraja. Vse do legende o zelo velikem motniškem polžu, ki so ga vaščani vklenili v verigo. Ker pa se je naveličal ujetništva, je pobegnil in z odtrganim delom verige porušil cerkveni zvonik v sosednji vasi. Podatek, da mlada vodnica žal ne ve, kako se reče tej vasi in kje je zdaj ta polž, ki so ga vaščani znova ujeli, pa je bil prevelik izziv za učiteljice, ki so spremljale četrtošolce in jim je do takrat uspelo tudi predvsem le pridno poslušati.
Tokrat pa so morale dodati, da so polža zaklali in je pri tem tako škropila kri, da je cerkev še danes rdeča… Vodniki in poslušalci so jim bili hvaležni za dodatna pojasnila, a so menili, da bi bilo čisto v redu tudi, če konec ne bi bil tako krvav. Tako kot tretja legenda o nastanku Kamnika, ki je zrasel na mestu, kjer je zaradi tega, ker se je razpolovila gora, nekdanje jezero odteklo v Kamniško Bistrico.
Vodenje za otroke
Mladi vodniki so tudi skozi svoje oči obžalovali, da so od Malega gradu, od koder se vidijo ves Kamnik in lepote daleč naokoli, ostale le razvaline. Je pa zato v boljšem stanju vsaj kapelica na njem, so ocenili, pa tudi frančiškanski samostan, ki s svojo knjižnico sodi med najdragocenejšo kulturnozgodovinsko dediščino Kamnika, Slovenije in Evrope, so pribili. Otroci, ki so nastopali v vlogi »turistov«, so bili več kot zadovoljni. »Za nas je bilo bolj zanimivo kot takrat, ko so nas po mestu vodili pravi vodniki,« na koncu ni prav nič skrivala navdušenja četrtošolka Lara.