Oblečen v trenirko, v kateri se počuti najbolje, zato ne išče nasvetov modnih svetovalcev, katero obleko najprestižnejše svetovne blagovne znamke naj obleče, da bo lep in všečen na tekmi. Čepica na glavi, zato ne potrebuje gela v laseh. In resen, celo mrk obraz brez emocij. Takšna je zunanja podoba Matjaža Keka, trenerja nogometašev Rijeke, na treningu ali tekmi. Le redko pokaže čustva. Najbolj jih je s prižiganjem bakle na reškem Korzu po zgodovinski zmagi Rijeke v Stuttgartu, ko se je klub prvič uvrstil v skupinski del lige Evropa. Ali pa na Prešernovem trgu v Ljubljani, kjer je plesal in prepeval po uvrstitvi Slovenije na svetovno prvenstvo v Južni Afriki, ko je na kolena spravil veliko Rusijo pred očmi državnih vladarjev Vladimirja Putina in Dmitrija Medvedjeva.
Ni tip človeka za estrado in glamur. Po osvojitvi zgodovinskega prvega naslova hrvaškega prvaka z Rijeko se je umaknil v ozadje in slavo prepustil igralcem. Namesto da bi dva dni in dve noči, kolikor so imeli igralci prosto, rajal v Kvarnerskem zalivu, se je umaknil v rodni Maribor. Čestitk je bilo toliko, da sta dva telefona vseskozi zvonila in se tresla. Pravi, da sta mu najljubši čestitki, ki ju je prejel od NK Maribor in Zlatka Zahovića.
Nogometni perfekcionist in mojster retorike
Je nogometni perfekcionist, ki vedno razmišlja dva koraka naprej, spreten opazovalec okolja in psiholog, ki vselej zna povleči pravo potezo. Ne mara improvizacije, zato ponori, če igrišče za trening ni pokošeno zaradi okvare kosilnice ali lenobe vzdrževalca. Vse mora imeti pod nadzorom. V veliki strasti po zmagovanju je neusmiljen do igralcev in sodelavcev. Najbolje se počuti na igrišču za trening, s piščalko v ustih, obkrožen z igralci, čim dlje od medijev in novinarjev. A to ne pomeni, da se v medijskih nastopih ne znajde. Prav nasprotno. Je mojster retorike, v vsaki njegovi izjavi je sporočilo igralcem, navijačem, tekmecem… Ko so ga vase zaverovani ameriški novinarji na svetovnem prvenstvu 2010 v Južni Afriki pred tekmo ZDA – Slovenija (končalo se je 2:2) vprašali, kje je Slovenija, jim je med smehom odvrnil: »Vprašajte Ruse.«
Matjažu je bil nogomet položen v zibko. Kekovi so stanovali v stolpnici ob pomožnem igrišču Ljudskega vrta. Oče Franc, letnik 1933, je bil odličen nogometaš v generaciji z Vabičem, Čehom, Arnejčičem itd., danes pa tudi oster kritik sina. »Ko smo izgubili edino tekmo v letošnji sezoni proti Lokomotivi, mi je oče med kosilom dejal, naj me bo sram zaradi slabe igre. Tudi sin Matjaž včasih že ropota in pametuje, še posebej zdaj, ko obiskuje šolo za trenerje. Le žena Gordana je pametno tiho,« je iskren 55-letni Kek.
Nogometno kariero je začel kot srednji napadalec, proslavil pa se je kot srednji branilec (libero) z veliko avtoriteto med igralci, funkcionarji in pri sodnikih. Njegova igralska in trenerska kariera sta polni nenavadnih odločitev. Pri 22 letih ga je Dragan Džajić vabil v Crveno zvezdo, Vlatko Marković pa v zagrebški Dinamo, a je raje izbral s šilingi plačilno bolj stabilno Avstrijo, kjer je igral 11 let za Špital ob Dravi in GAK iz Gradca. »V življenju sem naredil hujše napake, kot je bila zavrnitev ponudbe z beograjske Marakane,« se spominja Kek, ki je kariero sklenil pri 37 letih. Ustavilo ga ni niti devet operacij: dvakrat križne vezi, trikrat ahilova tetiva in štirikrat meniskus. Z Mariborom je bil prvak kot igralec in trener, nakar so ga iz kluba odnesli navijači. Slovenijo je popeljal na svetovno prvenstvo 2010, čeprav je bil pri izbiri za selektorja šele izhod v sili. Rudi Zavrl je k vrnitvi vztrajno nagovarjal Srečka Katanca, ki pa je raje podaljšal pogodbo z Makedonci. Ker se Slovenija ni uvrstila na evropsko prvenstvo 2012, je izgubil zaupanje predsednika NZS Aleksandra Čeferina, ki je tedaj prisluhnil tudi glasu slačilnice. Od takrat je slovenski reprezentančni nogomet v krizi.
Po trimesečni avanturi v Savdski Arabiji in enoletnem akademskem počitku je februarja 2013 prišel na Reko, kjer je bil šele četrti izbor za Hrvatom Zvonimirjem Soldom, Italijanom Gianluco Atzorijem in Slovencem Bojanom Prašnikarjem. V dobrih štirih letih je postavil dva rekorda na Reki: zdaj je trener z največ lovorikami (je hrvaški prvak, pokalni prvak, osvojil je superpokal, dvakrat se je uvrstil v skupinski del lige Evropa) in z najdaljšim stažem, zato ga kličejo reški Ferguson. Postal je daleč najbolj popularen Slovenec vsaj v enem delu Hrvaške.
Prvak Hrvaške, potem ko mu je klub prodal osem najboljših igralcev
»Ko moram delati primerjavo med svojimi največjimi dosežki, je enako, kot da bi moral odgovoriti na vprašanje, katerega izmed otrok imam najraje. Maribor je moja največja ljubezen, zato je velika sreča, da sem z njim osvajal lovorike kot igralec in trener. Neverjeten je občutek, ko se z reprezentanco uvrstiš na svetovno prvenstvo z zmago na svojem stadionu v Ljudskem vrtu in razveseliš vso državo. Dokler nisem prišel na Reko, nisem verjel, da ima človek lahko dve ljubezni. Po Mariboru je Rijeka moja druga ljubezen.« Te besede so dokaz, kako spreten retorik je. Pogodba z Rijeko mu bo potekla konec maja po finalni tekmi hrvaškega pokala proti Dinamu Zagreb v Varaždinu. Pravi, da nove še ni podpisal, a je dal besedo, ki zanj pomeni več kot papir.
Na Reki vse vedno ni bilo popolno, pravljično in zgodovinsko uspešno. Zaradi hitre menjave igralcev je včasih slačilnica spominjala na železniško postajo. Vodstvo kluba se je obnašalo tržno in z odškodninami za prestope podiralo rekorde. Odkar je Kek na Reki, je klub s prodajo igralcev zaslužil več kot 30 milijonov evrov in ima več kot polovico moštva v različnih reprezentancah. Za Keka je bilo najbolj stresno, ker je moral vseskozi na novo selekcionirati igralce, graditi všečno igro in delati rezultat. Svojo slovensko disciplino, trmoglavost in vztrajnost je spretno pomešal z mediteranskim šarmom Kvarnerja in balkanskimi primesmi, ki so jih v klub prinesli igralci iz Makedonije in Črne gore. Trenutno šampionsko ekipo je sestavil po tem, ko je klub v prestopnem roku zapustilo osem igralcev prve ekipe in še kakšna rezerva. Čeprav se je včasih jezil na vodstvo kluba, da ob množični (raz)prodaji ne more delati, ga je to vedno zaščitilo, ko je prišlo do kakšnega rezultatskega neuspeha in kritik.
Njegova srečna številka je pet. Večji del igralske kariere je nosil majico s številko pet na hrbtu. Za selektorja je bil izbran 5. januarja 2007, 5 let je igral na avstrijskem Štajerskem za GAK, v Ljudski vrt se je vrnil leta 1995, številko 5 obkroži tudi na lotu… Poleg nogometa ima še dve ljubezni: glasbo s poudarkom na jazzu in vino. Bil je tudi DJ. Na eni izmed radijskih postaj je imel med igralsko kariero celo svojo glasbeno oddajo. Plošč in drugih nosilcev zvoka ima v zbirki več kot 12.000, koliko pesmi ima shranjenih na različnih napravah, pa sploh ne šteje več. Glasba – klasična, jazz, rock – ga spremlja vseskozi v črnem audiju. Stres preganja s tekom po obali Opatije ali se s kolesom povzpne na Učko. Je stalni obiskovalec ribarnice v Opatiji, o vinih se lahko pogovarja ure in ure. Med proizvajalci žlahtne kapljice ima obilo navijačev in prijateljev.
