Bienale oblikovanja (BIO) so ustanovili leta 1963, in sicer kot prvi oblikovalski bienale v Evropi. Vse odtlej služi kot mednarodna platforma, ki raziskuje nove pristope v oblikovanju. A napak si je predstavljati, da gre zgolj za razstavo industrijskih izdelkov. Osnovno vodilo bienala je sploh v zadnjih letih obravnavanje aktualnih tematik, ki so odraz lokalnih in globalnih zahtev, skratka preoblikovanje vsakdanjega življenja, in to z izrazito multidisciplinarnimi pristopi. Ti obenem spreminjajo jezik oblikovanja in načine, kako o njem govorimo.
Iz mesta na podeželje
Dobesedno sta temu osnovnemu načelu sledili tudi Angela Rui in Maja Vardjan, kustosinji letošnjega bienala. Osredotočili sta se namreč na enega glavnih potencialov Slovenije – na njeno krajino. »Raziskave kažejo, da je ena bistvenih sprememb sodobne družbe, da vse več Evropejcev zapušča mesta in se seli na podeželje, posledično pa tja prenašajo tudi svoje izkušnje odraščanja v urbanem okolju,« je ob otvoritvi bienala opozorila Ruijeva. In Slovenija je z mesti, ki bi jih le stežka pojmovali kot evropske metropole, ter s površino, ki je v več kot šestdeset odstotkih poraščena z gozdom, idealen laboratorij za testiranje rezultatov omenjenih raziskav, jo je dopolnila Vardjanova.
Sedem multidisciplinarnih skupin, ki so jih v sodelovanju s slovenskimi umetniki (pisateljica Mojca Kumerdej, plesalec Iztok Kovač…) vodili mednarodni gostujoči oblikovalci, je tako odšlo v jame, gozd, zapuščena industrijska območja, med ruševine, v Alpe in na morje. Njihova naloga je bila, da v točno določenem lokalnem kontekstu raziskujejo ne le specifike pokrajine, temveč tudi lastne oblikovalske omejitve. Spraševali so se, kako ponovno naseliti zapuščena območja in kako obuditi stare običaje. Kako na novo osmisliti pojem sobivanja, tako z naravo kot drug z drugim? In navsezadnje – v kakšnem svetu in v kakšni družbi si sploh želimo živeti?
O moči utopije
BIO je tako zapustil muzej in – decentralizirano – odšel po občinstvo na različne konce Slovenije. Oblikovalci so se spoznavali s podzemnimi dvoranami slovenskega Krasa. V kamnolomu Lipica, ki ga je ustvaril človek, in v grosupeljski Županovi jami, ki je naravna, so soočili poglede na človekovo izrabo naravnega materiala in obenem na trenutke, ko se tudi človek prepusti moči naravnih materialov.
V kočevskih gozdovih so v središče gozda postavili instalacijo – reinterpretacijo tradicionalne keramične peči –, ki lokalne prebivalce in obiskovalce skozi svojevrstno utopijo vabi k oblikovanju nove, pravičnejše družbe. Utopija je zaznamovala tudi projekt v delavskih, rudarskih Trbovljah, kjer je po propadu Jugoslavije kapitalizem pustošil kar najbolj očitno. V vladavini zapuščene industrijske infrastrukture, nezaposlenosti in nostalgije so oblikovalci odkrili lokalne prebivalce in njihove izjemne zgodbe, ki imajo potencial za ponovno rast kolektivnega duha.
Ta je bil včasih opaznejši tudi v Prekmurju; v Genterovcih so oblikovalci spoznavali lokalne običaje in v projektu Nov zagon podeželja razčlenili predvsem proces pridelave hrane. Na drugem koncu države, v Kobaridu, so spoznavali zgodovino Posočja in pokrajino, ki jo je izoblikovala prva svetovna vojna, vmes pa razmišljali tudi o varstvu narave in vlogi zemlje v političnem diskurzu vlad. In ko smo že pri politiki – piransko razstavišče Monfort v sklopu bienala tematizira izkušnjo herojev današnjega dne, migrantov, ki v iskanju boljše prihodnosti prepotujejo morja, a nočejo ostati v Sloveniji, ker so slišali, da je revna dežela.
Nova doba, novo življenje idej
Projekt Čisto novo življenje nas spet vrne na izhodišče – v ljubljanski Muzej za arhitekturo in oblikovanje, kjer v dialogu z omenjenimi instalacijami stoji tudi osrednja razstava BIO. Pozornost priteguje dekonstrukcija legendarnega kioska K67, ki ga je izdelal Saša J. Mächtig in se v mnogih mestih vzhodne Evrope še danes pojavlja kot nostalgičen spomin na socializem, kot dokaz propada neke preteklosti, kot svojevrstna karikatura današnje družbe. Oblikovalska skupina je kiosk razrezala in trofejo preteklosti iz objekta uporabe spremenila v objekt spomina, s čimer kritizira stanje oblikovanja danes, in sicer večno nostalgijo modernističnega in racionalnega oblikovanja ter obsedenost z detajli in oblikami kot relikvijami.
