Desetletja smo samo razpravljali o pomenu podvojitve povezave Kopra in zlasti Luke s preostalim slovenskim omrežjem, pridigali smo, kako bo naše pristanišče brez drugega tira zastalo, a ni bilo vlade, ki bi se te naloge lotila s čim konkretnim. Zdaj, ko je sedanja v to zakorakala, se je nanjo zgrnil plaz ogorčenja in nasprotovanja. Sprejeti zakon naj bi bil katastrofa, izčrpaval naj bi Luko Koper in vse deležnike v transportu, dovoljeval Madžarski premočan vpliv na slovensko logistiko, omogočal korupcijo in predvsem podvojil ceno projekta z neposredno škodo tudi državni blagajni. Zato referendum, ki ga naj ustavi.
Res je, da bi si morala vlada vzeti nekaj več časa za njegovo pripravo, pozorneje prisluhniti vsem opozorilom in pripombam, zlasti stroke, ter ponujenim alternativam že pred desetletji zarisane trase, opraviti tudi javno obravnavo mnenj v državnem zboru pred končno redakcijo zakona in prepričljivo ovreči vsa nasprotovanja. Tega ni bilo dovolj in smo se vsi znašli pred dilemo: ali ji verjeti, zaupati in upati, da je vse izračunala prav ter da se bodo gradbeni stroji končno podali na traso, da bodo stroški investicije ostali znotraj predračuna in povsem pregledni, da se ne bo pri tem nihče okoristil, ali zakon zavreči in vso zgodbo vrniti na začetek, kar pomeni, jo znova pokopati za kar nekaj časa.
Ne verjamem pravljici, da se da drugi tir zgraditi za pol cene, kot pravijo pobudniki in podporniki referenduma, ter samo s proračunskim denarjem. Evropski, za katerega bi se vlada s sprejetim zakonom že drugič potegovala, nam bo namreč dokončno ušel ali se nam izmaknil vsaj do naslednje finančne perspektive EU. In to se bo zgodilo že pred referendumom, ki bo razpisan, če bodo potrebni podpisi zbrani, enkrat jeseni. Do takrat Bruselj z odobritvijo po mnenju vlade prepotrebnih 200 milijonov evrov zagotovo ne bo čakal.
Sicer, spoštovani predsednik vlade, ker je fronta oponentov zakonu in vam osebno široka ter zlasti z MO Koper udarna in ker se vlada ne more hvaliti s pretirano priljubljenostjo, lahko pričakujemo dovolj zbranih podpisov za razpis referenduma in zavrnitev zakona, zato bi sami že morali pomisliti na plan B in morebiti tudi C, ko ste že izjavili, da boste dali vse od sebe, da ta problem rešite.
Načrt B bi namreč lahko bil prenos nalog in pooblastil za zgraditev drugega tira na Mestno občino Koper, ki prek svojega župana trdi, da je progo, in to dvotirno, mogoče zgraditi s polovico od predvidene skoraj milijarde evrov, brez tujih vložkov in brez dodatnih obremenitev Luke Koper ter transportne verige. Zelo suvereno je to zatrjeval na Nova24TV in tudi mene skoraj prepričal. Ker država lahko prenese del svojih pristojnosti na lokalne skupnosti in temu ustrezen proračunski denar, bi se tega izziva lahko lotili. Pa naj na Verdijevi 10 dobijo priložnost, da se izkažejo oziroma dokažejo svoj prav, morda tudi za ceno županove glave.
Plan C pa je, ko in če propadeta prva dva, zagotovo krepko cenejša povezava s Trstom, v prid katere se je sam gospod Boris Popovič tudi večkrat izrekel. In s tem zasilnim izhodom mislim povsem resno, ker bodo na drugi tir takrat ostali le spomini.
Aurelio Jurinekdanji župan Kopra ter upokojeni slovenski in evropski poslanec