O tem je pred nekaj časa spregovorila tudi nova varuhinja pravic gledalcev in poslušalcev na RTV Slovenija Ilinka Todorovski, ki je med drugim povedala, da je z zakonom opredeljeno, koliko reklamnih oglasov in sporočil je lahko v posamezni oddaji, in da RTV s temi reklamnimi prihodki pokrije 20 odstotkov svojih stroškov. Osebno menim, da bi morali številnim oddajam na TV prizanesti z nadležnimi reklamami, saj bi s tem upoštevali in ustregli željam nas gledalcev TV-programov, ki jih, vsaj za nacionalno TV-hišo, z naročnino tudi prispevamo.
Presenetila me je tudi izjava varuhinje pravic gledalcev in poslušalcev, da se naša nacionalna TV-hiša glede glasnosti reklam v programu ravna po priporočilih evropske zveze EBU. Ta izjava mi nikakor ne gre iz glave in se mi zdi povsem za lase privlečena, kajti ne vem, kaj ima lahko neka evropska zveza pri naših reklamah oziroma pri glasnosti teh. Če pa je to slučajno res, potem naj v bodoče ta zveza poskrbi tudi za finančno varnost naše osrednje TV-hiše in naj nas osvobodijo oziroma razrešijo nadležnega po zakonu določenega plačevanja TV-naročnine.
Ker pa smo ravno pri reklamah in tozadevnih nebodijihtreba, bi se s svojim videnjem dotaknil tudi nekaterih posameznih izvajalcev reklam. Čudim se in povsem nerazumljivo mi je, kako lahko posamezni, sicer ugledni in širši javnosti poznani državljani Slovenije krnijo svoje ugled s stvarmi, kot je reklamiranje posameznih izdelkov, saj jim to v nobenem pogledu ne pritiče in jim tega nikakor ne bi pripisali.
Iz ne tako daljne preteklosti se spomnim neke reklame: naš ugleden športnik je prodajal pokovko v Telekomovi reklami. Takoj sem bil prepričan, da je s tem konec njegove uspešne športne poti. Tudi Peter Prevc je pregloboko zašel v te reklamne vode in v zimskih mesecih sem se nenehno bal, od kod vse bo še pogledal. O tem, ali se je sicer odličnemu športniku reklamiranje poznalo tudi pri letošnjih rezultatih, pa ne morem reči nič določenega. Posebno začudenje in razočaranje sem začutil tudi ob nekdaj našem visokoletečem kuharju, ki sedaj v reklami nemočno in brezglavo maha in krili z rokama nad izdelki našega priznanega proizvajalca.
Nekaj podobnega doživlja tudi nekdaj znani gledališki in filmski igralec, ki sedaj očitno svojo eksistenco vidi v polivanju mleka po lastnem obrazu. Je sploh mogoče, da to gledamo v naših TV-reklamah? Kakšne avtorje vsakodnevnih reklam imamo, da take ideje vsiljujejo posameznikom, da potem ti oglaševalcem ustvarjajo reklamne profite? Ali si res ni mogoče izmisliti novih prijemov, prodornih in prijaznejših reklam, ki nas bodo informirale o naših izdelkih in dosežkih, ne pa nas razburjale in spravljale v slabo voljo?
Nedvomno sem osebno močan nasprotnik vsakega reklamiranja in v življenju nikoli ne bom kupil stvari, ki mi jih vsiljujejo reklame, pa se ne glede na vse vedno znova razveselim reklam Tomaža in Eme, ki so prikupne, prisrčne, nevsiljive, poučne in zabavne. Po vsem videnem mi bolj tekne tudi regrat in predvsem regrat z lučko. Kako bi bilo lepo, če bi tudi drugi avtorji in snovalci znali nam gledalcem na tako prisrčen način kot Tomaž in Ema predstaviti svoje blago.
Janez Turk, Dob
