Predlog ZZDej namreč ob organizacijskih in statusnih vprašanjih odpira tudi nekatera vprašanja, ki se neposredno dotikajo tematike reguliranja obsega dela zdravstvenega osebja. Gre za vprašanje pogojev, ki morajo biti izpolnjeni, da lahko zdravstveni delavec ali sodelavec dodatno opravlja delo v drugem javnem ali zasebnem zdravstvenem zavodu. Zakonodajalec se je za uvrstitev te tematike v ZZDej verjetno odločil zato, ker je to vprašanje pomembno in neposredno povezano z zagotavljanjem pogojev za delo koncesionarjev v zdravstvu.
Koncesionarji morajo namreč ob izpolnjevanju drugih pogojev imeti tudi zaposleno zdravstveno osebje, ki je sposobno zagotoviti izvajanje dejavnosti koncesionarja. Rešitev, ki jo ponuja predlog ZZDej in ki naj bi omogočila dodatno delo zdravstvenega osebja, zaposlenega pri javnih zdravstvenih zavodih, pri koncesionarjih in drugih zdravstvenih organizacijah, pa je lahko sporna. Ne odpravlja namreč problemov, ki so se na tem področju z vso ostrino pojavili že v preteklosti. Gre za zakonska pravila in prakso, ki zdravstveno osebje neupravičeno postavlja v podrejen položaj, menedžment javnih zdravstvenih organizacij pa v neupravičeno udoben položaj pri ravnanju z zdravstvenim osebjem. Takšna ocena je mogoča na temelju nekaterih dejstev o razvoju pravnega urejanja pravice zdravstvenega osebja, da dodatno opravlja delo v drugih javnih ali zasebnih zdravstvenih organizacijah.
Zdravniki so v preteklosti doživljali medijske in tudi politične diskreditacije z vidika očitkov o zaslužkarstvu, ker so ob svojem delu v javnih zdravstvenih zavodih opravljali svoje poklicno delo še dodatno na temeljih različnih vrst pogodb v drugih organizacijah ali kot samozaposlene osebe. V medijih je bilo veliko pisanja o visokih zaslužkih in domnevnih zlorabah zdravnikov in zelo malo pisanja o koristih dodatnega dela zdravnikov, o katerih ni nobenega dvoma. To delo je namreč pripomoglo in še pripomore k odpravljanju čakalnih vrst, ki se v sedanjosti soglasno razglašajo za enega osrednjih problemov slovenskega zdravstva. Pri dodatnem delu zdravnikov oziroma zdravstvenega osebja so se, kot tudi povsod drugod, lahko pojavljale tudi zlorabe. Naloga zdravstvenega menedžmenta pa je, da take pojave preprečuje. Z vidika vodenja je najlažja metoda za preprečevanje zlorab kar neposredno, vendar prikrito omejevanje dodatnega dela. To pa z vidika strateškega cilja zdravstva (odpravljanje čakalnih vrst) zagotovo ni primerno.
Omejevanje dodatnega dela tudi ni primerno z vidika spoštovanja nekaterih človekovih pravic zdravstvenih delavcev in sodelavcev. Ob tem, da omejevanje dodatnega dela nasprotuje ustavnemu načelu svobode dela (49. člen Ustave RS), je naperjeno tudi zoper zasebnost in dostojanstvo zdravstvenih delavcev in sodelavcev, kar zagotovo ne vpliva spodbudno na njihovo motiviranost za kakovostno in ustvarjalno delo. Tega problema predlog ZZDej žal ne odpravlja, čeprav se za to ponuja priložnost.
Predlog ZZDej nikjer vidno ne predstavi institutov, ki bi omejevali poklicno delo zdravstvenih delavcev in sodelavcev. Omejevalni učinek pa imajo pravila, ki jih določa predlog zakona in ki urejajo vprašanje dolžnosti sporočanja oziroma poročanja o dodatnem delu v drugih javnih zavodih ter dolžnosti predhodne pridobitve soglasja za dodatno poklicno delo v zasebnih organizacijah. Res je, da je že dosedanja oziroma da že zdaj veljavna pravila poznajo dolžnost poročanja in predhodne pridobitve soglasja za dodatno poklicno delo, vendar to še ne pomeni, da je ta ureditev ustrezna. Poročanje o dodatnem delu ali predhodno pridobivanje soglasja je namreč lahko žaljivo za zdravstveno osebje, hkrati pa ne prinaša nobenih koristi za javne zdravstvene zavode, če so ti ustrezno vodeni in če pristojno resorno ministrstvo ustrezno opravlja nadzor.
Kot za druge izvajalce zahtevnejših poklicev, ki se izvajajo v okviru uprav in javnih služb, je tudi za zdravstveno osebje omejevanje dodatnega dela lahko mišljeno oziroma se utemeljuje kot omejevanje konkuriranja delodajalcu, pri katerem je zaposlen izvajalec poklica, in kot načelo omejevanja opravljanja drugih dejavnosti zaradi »konflikta interesov« uradnikov. Zadnje od načel sicer velja le za uradnike v upravah, analogno pa bi ga bilo vsaj smiselno mogoče uporabljati tudi za zdravnike. Poskus doseganja legitimnih omejitev na tem področju bi bilo nujno treba urediti na poseben način, vendar ne z nalaganjem posebnih dolžnosti zdravstvenemu osebju in z grožnjami z odgovornostjo zaradi neizpolnjevanja teh dolžnosti (dolžnost obveščanja in pridobitve predhodnega soglasja), temveč z uporabo drugih možnih načinov nadzora, ki jih lahko razvijejo delodajalci in državni organi – zlasti z uporabo številnih možnosti, ki jih ponujajo informacijske tehnologije.
Dolžnost obveščanja in pridobitve predhodnega soglasja naj bi imela tudi učinke prepovedi konkuriranja delodajalcu pri izvajanju njegove zdravstvene dejavnosti. Tudi to izhodišče za oblikovanje pravil o obveščanju in predhodnih soglasjih ni ustrezno, saj se javne službe ne izvajajo zaradi doseganja dobička na trgu, temveč zaradi izvajanja javne službe, ki jo organizirajo in financirajo ter nadzirajo javne oblasti. Posameznik pri svojem delu sicer lahko pride do informacij, ki so pomembna delodajalčeva dobrina, in ima delodajalec legitimen interes, da to dobrino zavaruje s konkurenčno prepovedjo. Ta interes delodajalca je mogoče uresničiti tudi brez kršitev ustavnega načela svobode dela zdravstvenega osebja. Mogoč je sporazum o konkurenčni klavzuli, ki se v primeru potrebe vnese v pogodbo o zaposlitvi ali pa se o tem vprašanju sklene posebna pogodba. Na ta način se v celoti upošteva volja obeh strank.
Iz teh razlogov ni primerno, da bi zakon vnaprej za vse primere, ko je to potrebno ali ne, določal obveznost poročanja zdravstvenega delavca ali sodelavca delodajalcu o njegovih dodatnih poklicnih aktivnostih, ki jih izvaja v svojem prostem času, ali obveznost predhodne pridobitve soglasja za tako delo. Določila predloga ZZDej o poročanju o dodatnem poklicnem delu zdravstvenih delavcev in sodelavcev oziroma o dolžnosti predhodne pridobitve soglasja za tako delo torej niso primerna in bi lahko bila tudi v nasprotju s slovensko ustavo.
PROF. DR. ZVONE VODOVNIK, Fakulteta za upravo, Univerza v Ljubljani