Ko sem pred 26 leti sprejel odločitev, da se pridružim novonastajajoči slovenski vojaški organizaciji – takrat smo še imeli potne liste SFRJ – nisem razmišljal o tem, da grem nekam, kjer bom že po srebrnem jubileju moral razumeti, da razprave nekaterih upokojenih sodelavcev in tudi še aktivnih tečejo o tem, da naj bi visoki častnik zbral pet tisoč podpisov za ukinitev »zbora norcev«, kot je slikovito po razpravi onih ob jurčkih s pivom povzel novinar. Ali je to res? Ali se sprašujemo, kaj smo v tem obdobju naredili narobe, da ob dnevu Slovenske vojske nekatere lahko prevevajo takšni občutki? Ali so se tisti, ki prvega prejmejo primerno pokojnino in petega neprimerno višjo plačo kot vojaki, vprašali, čemu je služilo njihovo minulo vojaško delo, če je za njimi ostal tak polom?
Za osvežitev spomina bi želel navesti le nekaj dejstev, ki so gradnjo Slovenske vojske v teh 26 letih spremljala skozi različna obdobja, od naborništva do poklicne vojske, ki bo postala profesionalna takrat, ko bo vojaški poklic profesija. Ko ne bo obarvan z različnimi razlagami, kako smo vojaki javni uslužbenci, ki nam je vsem skupen enoten plačni sistem, ne glede na posebnosti posamezne branže. Ko posamezni segmenti varnosti med sabo ne bodo tekmovali, kdo je pomembnejši, temveč si bomo bremena in kadre porazdelili. Sistem naborništva je že zgodovina, so pojasnjevali mnogi v preteklih letih. Pa glej ga zlomka, predstavniki najstarejše parlamentarne stranke ocenijo, da je naborništvo danes prihodnost. Nastane politična razprava in medijska »panika«. Dopovedujemo, da je to mogoče dobra poteza, vendar za resne vojaške operacije sedanjega časa nekoliko neresna. Nekateri vojaški strokovnjaki v zasedi čakajo odziv Slovenske vojske. Imeli so priložnost, ki so jo dodobra izkoristili tudi zase, zato je v Slovenski vojski danes tako, kot je. Da bi nam lahko očitali, da smo cirkusanti. Ker odziva ni, se razprava za nekaj časa umiri.
Pa smo se vključevali v mednarodne integracije (Nato in EU) in se pridružili. Kdo je bil to? Slovenska vojska? Menda ne le vojska, temveč predvsem Slovenija. In se pojavijo težnje posameznih vplivnih in manj vplivnih po zbiranju podpisov za ukinitev te vojske. Menda ne bodo sodelavci v Slovenski vojski tudi danes zbirali podpisov za ukinitev, kot navaja novinar po pričanju visokega častnika, ob jurčkih s pivom. Saj smo vendar vojska, ne zbor norcev. V Slovenski vojski se branimo, dopovedujemo in moledujemo. Tu smo, za vas in v vašem imenu. Smo porok varnosti. Slovenska javnost se odzove: »Ne damo Slovenske vojske, to je naša vojska.« Na lestvicah zaupanja v javne institucije nam javnost že desetletja namenja zelo visoko mesto. Menda ne zato, ker bi bili cirkusanti?
Kot vojska članice Nata se prilagajamo, se preoblikujemo, se reorganiziramo. Ukinjamo operativna poveljstva, ustanavljamo poveljstvo sil – ga ukinemo – ponovno oblikujemo, oblikujemo brigade, bataljone in polke podrejamo zdaj eni brigadi zdaj drugi. Skratka, sledimo sodobnim varnostnim zahtevam po učinkoviti, racionalni in visoko usposobljeni vojski. Odzivamo se na klice slovenske javnosti na pomoč. Številni naši upokojeni sodelavci, ki so še vedno aktivni kot vodilni na različnih visokih položajih v vojski, zagovarjajo pravilnost svojih takratnih odločitev. Seveda je tisti prav danes morda zelo narobe in zaradi tega narobe slišimo ob jurčkih s pivom različne komentarje. Tudi takšne, kako je, če vprašamo katerega izmed obrambnih strokovnjakov ali poznavalcev, danes v Slovenski vojski marsikaj skregano z logiko delovanja katerekoli vojske. Najbolj pa je bila skregana z logiko zamisel »z manj bomo naredili več«. Ta zamisel je bila nekaj časa celo sprejemljiva pri poročanju vrhovnemu poveljniku o pripravljenosti Slovenske vojske. Pa ni vzdržala dolgo, zdaj se odraža v negativni oceni. Vendar ne zaradi pripadnic in pripadnikov, temveč predvsem zaradi napačnih odločitev o različnih nakupih vojaške opreme in tehnike v različnih obdobjih. Vendar so za takšnimi nakupi stale dobro premišljene odločitve, mnogi strokovnjaki, ki so danes komentatorji stanja Slovenske vojske, so se takrat podpisovali pod te odločitve. In varno odšli v pokoj. Tudi na to se bo javnost navadila, saj verjame v dobro Slovensko vojsko, ki je v zadnjih desetih letih v reševalnih akcijah sodelovala 2269-krat, od tega samo lani 355-krat. Javnost se bo navadila, saj verjame v motiviranost vojakov, ki so sodelovali pri obvladovanju migrantskih razmer. Šeststo jih je bilo vsak dan med ljudmi, da so skrbeli za njihovo varnost. Menda tako imenovani strokovnjaki in komentatorji stanja v Slovenski vojski ne mislijo, da je 20 let sodelovanja v mednarodnem okolju naloga norcev. Opravljenih je bilo skoraj 12.000 napotitev v različne dele sveta. Na vseh mednarodnih misijah nam čestitajo, da so naši vojaki med najboljšimi. Ali se sprenevedajo, ali nam hočejo le ugajati? Ne verjamem, verjamem pa, da smo slovenski vojaki zares dobri.
S kom naj se primerja Slovenska vojska, da bodo kritizerji dojeli, da se motijo? Svojo vrednost smo v krizah že dokazali. Tako v osamosvojitveni vojni leta 1991 kot v mnogih naravnih katastrofah. Tega si res ne bi želel ponoviti, to priložnost sem imel leta 1991, vem, kako je to. Tisti, ki so pozabili, in oni, ki tega nikoli niso mogli ali hoteli preizkusiti, lahko danes trdijo, da Slovenska vojska ni vojska, da je cirkus.
Za konec bi želel poudariti, da moje mnenje ni stališče Slovenske vojske, v kateri sem ponosno zaposlen že 26 let, temveč moje osebno, saj sem zadnjih 17 let z mnogimi iz tako imenovane strokovne vojaške javnosti sedel na različnih razpravah, pa pri njih nikoli nisem imel občutka, da je mogoče tako nedostojanstveno razpravljati o svoji vojski. Res pa je, da je bila Slovenska vojska vedno poligon za razprave, saj se na vojsko in nogomet tako ali tako vsak spozna. Posledice tega vedenja in teh spoznanj pa čutimo tisti, ki nas skrbi, zakaj je število vojakov vsak dan manjše, ki v našo vojsko verjamemo in ji iskreno želimo dobro. Verjamem, da tudi zaradi tega, ker si razpravljalci ne znajo odgovoriti na vprašanje, kakšno vojsko naj Slovenija ima in kako naj bo opremljena. Verjamem tudi, da bo politika, katerakoli že, našla denar za opremljanje; to ji bo tudi v prihodnje večalo mednarodni ugled in prinašalo politične točke. Vedno bolj pa me ob tem skrbi, kdo bo upravljal vojaško tehniko, saj se naše vrste vztrajno praznijo. Ne glede na to, ali bo razprava ob jurčkih s pivom tekla v smeri cirkusa ali norcev.
SIMON KOREZ, Maribor