Junaka Manchestra

Med njimi sta bila tudi brezdomca Stephen Jones in Chris Parker, ki sta v preddverju koncertne arene večkrat prosila za kakšen kovanec. Tudi tisti ponedeljkov večer sta čepela ob dvorani, ko ju je močna eksplozija nenadoma odnesla nekaj metrov daleč. Nista zbežala, ostala sta – in pomagala. Najprej je Parker na pomoč priskočil deklici, ki ji je močna eksplozija odtrgala obe nogi. »Kje sta tvoja mami in ati?« jo je vprašal, medtem ko jo je zavijal v majico. »Ati dela, mami pa je tam zgoraj,« mu je odgovorila deklica in s prstom pokazala proti tribunam. Parker je mislil, da je njena mama umrla. A časa za razmislek ni bilo. Sledil je novim krikom, ki so ga vodili do starejše ženske, s številnimi poškodbami na rokah in nogah. Hudo ranjeno ženico, staro okrog 60 let, je vzel v naročje, kjer je tudi umrla. Parker ni mogel nehati jokati. »Žrtvam smo morali iz rok in obrazov vleči žeblje in kose stekla. Če ne bi pomagal, ne bi več mogel živeti. To, da sem brezdomec, še ne pomeni, da nimam srca,« je povedal 35-letni Jones. Njuna nesebičnost je ganila številne meščane. Zdaj se jima želijo nekoliko oddolžiti. Ponudili so jima oblačila in hrano, na spletu pa zanju začeli zbirati prispevke – nateklo se je že 70.000 evrov. Začela ste celo prejemati ponudbe za službo. Eden najbogatejših Otočanov pa je Jonesu za pol leta ponudil brezplačno stanovanje, da bi se v tem času spet postavil na noge.