Tik za tem je na sedež Nata prišel Donald Trump, kjer se je politični vrh obrambnega zavezništva odločil, da se bo priključil protiteroristični koaliciji v Siriji. Logika političnega odločanja je jasna. Britanec libijskega porekla je izvedel protiteroristični napad v Angliji, zato bo Nato zatrl teroriste v Siriji in okrepil priprave na soočenje z Rusijo.
Ja, to bo pomagalo.
Tradicija zavezništva je, da po terorističnem napadu bombardira neko državo. Ko so ZDA pred 11. septembrom rade delovale še same, so tradicionalno bombardirale Bagdad, občasno pa Kartum. Niti Irak niti Sudan nista nikoli slovela kot centrali za organiziranje terorističnih napadov, vendar sta bili državi priročni za napad, ker sta imeli antipatično oblast.
Potem je 11. september 2001 odprl nove možnosti, ki veljajo še danes. Letala, ki so napadla Svetovno trgovinsko središče in Pentagon, je vodil Egipčan Mohamed Atta, organizator napada je bil Savdijec Osama Bin Laden, večina od devetnajstih ugrabiteljev letal je bila iz Savdske Arabije. Američani so napadli in zasedli Afganistan, pridružilo pa se jim je celotno zavezništvo Nato. Pretveza je bilo dejstvo, da je režim talibanov dal zatočišče Osami Bin Ladnu. Po petnajstih letih okupacije je država manj stabilna, kot je bila na začetku, vsak teden se v njej dogajajo teroristični napadi in izvaža več heroina kot kdajkoli. Po večkratni razglasitvi zmage ameriški generali zdaj zahtevajo nove tisoče vojakov, ker talibani zavzemajo vedno več ozemlja. Po Afganistanu se je svetovni terorizem razcvetel tako kot makova polja za proizvodnjo opija.
Ker je bila grožnja svetovnega terorizma vedno večja, so si v Washingtonu izmislili napad na Irak. Težava je bila v tem, da bi težko našli arabskega voditelja, ki bi bolj sovražil islamiste od Sadama Huseina. On je dajal zatočišče pripadnikom levih ateističnih gibanj. Irak je bil edina država, kjer so imeli oporišče pripadniki iranske organizacije Mudžahedini Halk, ki so delovali na marksistični platformi in so hoteli Homeinijevo islamsko teokracijo sesuti z oblasti s komunistično revolucijo. Sadam Husein z islamskim terorizmom nikoli ni imel nobene povezave. Svoje islamiste je trpal v zapor v Abu Graibu. Sovražil je vsakogar, ki je gojil drugačno politično ideologijo. Svetovni islamistični terorizem je Osama Bin Laden diskretno vodil iz zatočišča v Pakistanu.
Zato so Američani v vojni proti terorizmu napadli Irak in v vojno potegnili zavezništvo Nato. Zasedba Iraka je uničila državo in državne institucije zamenjala z mrežo terorističnih organizacij. Namesto izolirane gorske države na meji s Kitajsko je terorizem dobil veliko državo v središču arabskega sveta, ki ima veliko nafte in veliko vode. V Iraku je med ameriško okupacijo delovalo veliko razdrobljenih milic z različnimi interpretacijami Korana. Med suniti je po desetletju okupacije zmagal Abu Bakr Al Bagdadi, ki je organiziral svojo državo na ozemlju Iraka in sosednje Sirije.
Intervencija držav zavezništva Nato je takrat postala zares produktivna. Proizvedla je iraško teroristično organizacijo, ki se je razvila v islamistično državno strukturo v vzhodni Siriji. Financirali so jo iz Savdske Arabije, od katere je Islamska država prevzela tudi versko ideologijo. Savdska Arabija je v zadnjih dveh letih spotoma uničila še Jemen, ki je bil med najrevnejšimi državami na svetu. Tja so izvažali tiste teroriste, ki niso prostovoljno odšli v Sirijo. Savdska Arabija je del zavezništva v Siriji, ki se mu je med obiskom Donalda Trumpa formalno priključil Nato. Trump je bil pred obiskom Bruslja v Savdski Arabiji, kjer je podpisal pogodbo za prodajo orožja v vrednosti 110 milijard dolarjev.
Evropa je bila ta teden soočena z napadom, ki je prišel iz Libije. Eden teh modernih napadov, kjer napadalec ne pusti za seboj nobene razlage svojega dejanja, odgovornost zanj pa lahko prevzame kdorkoli. Zares jasna je samo neposredna povezava z Libijo. To je država, v kateri je zavezništvo Nato z letali uspešno uničilo vso državno infrastrukturo, ubilo osovraženega voditelja in tudi to državo prepustilo navzkrižnim milicam, ki so si razdelile ozemlje. Ko so na sedežu Nata govorili o koaliciji proti terorizmu v Siriji, so zelo previdno delali ovinke okrog Libije. Sirija je nerešljiv problem. Tam se je enostavno izgubiti med Američani na eni strani, Rusi na drugi in Savdsko Arabijo vmes na ozemlju, na katerem mrgoli milic, pogodbenih vojsk, prostovoljcev in regularnih vojsk. Nihče ne more zmagati, trajalo bo večno.
Libija pa bi morala biti rešljiva država. Ima pet milijonov prebivalcev, dve veliki mesti in velik kup peska med njima. Država ne obstaja več, različni kosi ozemlja so v rokah milic, trgovcev z migranti in najemniških vojsk, ki stražijo naftna polja. Ozemlje je sicer ogromno, prebivalstva pa je malo. Velika večina ozemlja je Libijska puščava, ki je najbolj vroč in najmanj gostoljuben del Sahare. Večina prebivalstva živi v ozkem rodovitnem pasu ob morju. Če zavezništvo Nata ne zna stabilizirati Libije, tudi nima smisla, da dela načrte o pacifikaciji Rusije.
