Najprej v tem, da prekinja s poskusi predelave severne umetnosti (zlasti holandske) po podobi južne, tj. italijanske. Ti poskusi koreninijo pri Erwinu Panofskem, ki je svoj ikonografski model prvič uporabil pri obravnavanju italijanske umetnosti in potem tudi nizozemske podobe razumel kot prikaz skritega simbolizma. Ne verjemite temu, kar vidite, naj bi bilo sporočilo holandskih del. Svetlana Alpers pa hoče dokazati prav nasprotno: holandske podobe ne skrivajo pomena, temveč »kažejo, da je pomen po svoji naravi shranjen v tistem, kar oko lahko opazi – naj bo to še tako varljivo«. Tako je njena teza, da je osrednje vidike holandske umetnosti 17. stoletja najbolje razumeti kot umetnost opisovanja v nasprotju z italijansko renesančno estetiko, kjer so bile veščine upodabljanja povezane s pripovednimi cilji, ti pa so temeljili na bibličnih in zgodovinskih motivih, »pomembnih« trenutkih in ekspresivnih figurah. Te svoje teze pa seveda ne more dokazovati toliko z deli Rembrandta ali Rubensa, kot jo lahko zlasti z Janom Vermeerjem, Jacquesom de Gheynom, Pietrom Saenredamom, Jacobom van Ruisdaelom in drugimi.
A nemara še bolj kot s samimi deli nekaterih holandskih slikarjev je teza Alpersove podprta z njeno metodo, ki predstavlja drugi vidik prelomnosti njenega dela. Za tradicionalne umetnostne zgodovinarje je bila njena metoda celo spotakljiva, za laike v umetnostni zgodovini pa je ta knjiga prav zato privlačna in vredna branja. V čem je torej ta metoda? V tem, da holandsko slikarstvo 17. stoletja bere v odnosu do tedanje znanstvene misli (Bacon, Kepler, Constantijn Huygens) v povezavi z optiko, tehnološkimi dosežki (mikroskop, teleskop), kartografijo, rokodelstvom in celo s pedagogiko (Komensky). Tako izvemo marsikaj: da utegne obstajati vzporednica med slikarjem in eksperimentatorjem v naravoslovju, da bi s tehnološkimi odkritji lahko bila povezana »holandska skrb za natančno in neselektivno upodabljanje vsega v naravi«, da za Holandce slika velja za pot do novega znanja o svetu, da nikjer drugje kot v holandski umetnosti ni »takega sovpadanja med izdelovanjem zemljevidov in upodabljanjem«, da se je v Holandiji in Amsterdamu, ki je bil »vladar trgovanja«, začel trg umetnosti: slike ne nastajajo več za cerkev, ampak jih ljudje kupujejo, ‒ če je stvar dobro naslikana, ima svojo ceno, kot vsi drugi predmeti.
Jure Mikuž v spremni besedi metodo Svetlane Alpers dopolni še s širšim kulturnozgodovinskim orisom obravnavanega obdobja holandskega slikarstva.
