Če sem povsem iskren, za Olimpijo pred prihodom še nisem slišal, o Sloveniji pa. Moja mama je takšna, da želi o vsaki stvari nemudoma izvedeti vse, zato je hitro pobrskala po internetu in ni minilo veliko časa, pa sem imel vse informacije. (Smeh.) Ko sem prišel, sem izvedel tudi, kakšno zgodovino ima klub, zato sem čutil dodaten ponos, da nosim ta dres.
S kakšnimi cilji ste prišli k Olimpiji?Pred prihodom sem imel dve zares slabi izkušnji v Izraelu in Franciji. Bilo je tako hudo, da sem želel že prenehati igrati košarko. A sem vztrajal, poleti trdo delal, ob tem pa zamenjal tudi agenta. Izbral sem Prostep Sports, ki ga vodi Boris Gorenc. Ta poteza se je izplačala, saj me je postavil v okolje, v katerem sem napredoval in svoje ime znova postavil na košarkarski zemljevid. Sicer sem slišal, da ima Olimpija nekaj finančnih težav in da v preteklosti igralci niso dobivali vseh izplačil, a sem kljub temu verjel, da se bo vse dobro razpletlo. In na koncu se je res.
V novo okolje ste se vključili izredno hitro.Rad imam ljudi in komunikacijo. Že v mlajših letih sem bil vedno razredni klovn in užival v tem, da je bila pozornost na meni. A le zaradi tega, ker sem na tak način lahko komuniciral z vsemi in se z ljudmi povezal. Kasneje mi je pomagala tudi izkušnja v študentski košarki. Kar pa se tiče Ljubljane, mi je izredno všeč, ker je majhna in imaš vse na dosegu roke. Prehod je bil zame lahek, tudi zato, ker prihajam iz prav tako majhnega mesteca Kalamazoo v Michiganu. Edina negativna stvar tega je, da vsak o vsakem vse ve.
Je bilo prilagajanje kaj lažje, ker ste imeli v moštvu sonarodnjaka Brandona Jeffersona?Kot sem rekel, z lahkoto se povežem s skoraj vsakim človekom. A če imaš v moštvu nekoga, s katerim se lahko pogovoriš o stvareh, ki sta blizu le njemu in tebi, je seveda lažje. Brandon je dober človek in trdna osebnost. Ves čas sem ga zbadal, ker je drugačen od tipičnih Američanov. Prosti čas namreč najraje preživlja doma. A tudi to je v redu.
Skozi sezono ste očitno napredovali. Kakšno vlogo je pri tem odigral trener Gašper Okorn?Kot sem rekel, je bilo za menoj katastrofalno leto. Zaradi tega sem na svoja ramena naložil veliko breme in želel nemudoma prevzeti vodilno vlogo na parketu. Potem je prišlo še do tega, da sem moral zaradi okoliščin spremeniti igralni položaj. Trener Okorn je tu naredil gromozanski posel, saj mi je kril hrbet od prvega dne, ne glede na to, da sem bil na začetku slab. Ves čas mi je govoril, naj ne odneham in naj verjamem vase. Ko enkrat pridobim samozavest, imam občutek, da me nihče ne more ustaviti. S takšnim odnosom sem tudi igral v drugem delu sezone.
Gašper Okorn je znan po vodenju tekem z veliko energije. Ste potrebovali čas, da ste se na to navadili?V bistvu me je s tem le motiviral. Podobnega trenerja sem imel že na univerzi. Ko se je tekma začela, je padel v dogajanje. Rad imam trenerja, ki pokaže čustva. To pomeni, da mu ni vseeno in da želi zmagovati.
V letošnji sezoni ste skupno odigrali kar 76 tekem. Kako težko je bilo vzdržati tako naporen ritem?Veliko zaslug gre fizioterapevtu Roku Žagarju in kondicijskemu trenerju Saši Ogrizoviću. Naredila sta fenomenalno delo. Od prvega dne smo izvajali izredno dolga ogrevanja s številnimi razteznimi vajami. Stvar je po nekem času postala rutinska, vlogo pa začela igrati po kakšnih 45 tekmah. Takrat smo se počutili sveže, pa čeprav je bil ritem izredno naporen. Enostavno sta poskrbela, da smo skrbeli za svoje telo in opravili tudi navidezno nepomembne malenkosti.
Kako pa je bilo v slačilnici? Je prišlo do situacij, ko ste imeli igralci drug drugega vrh glave?Zagotovo, a to je normalno. Tudi če ste denimo z bratom ali sestro skupaj po cele dneve, boste imeli na neki točki vsega dovolj. Toda težki trenutki vas okrepijo. Če vam je mar za soigralce in želite zmagovati, potem so take stvari še dobrodošle.
Ravno prava kemija med igralci je nekaj, česar Olimpija v zadnjih letih ni imela.Enostavno smo se ujeli. Vsi igralci smo imeli pravi pristop in bili ves čas pozitivni.
V zadnjih letih je bila navada, da je tujcem pri Olimpiji motivacija padla, ko je prišel čas za odločilne boje v državnem prvenstvu. Tokrat je bilo povsem drugače. Zakaj?Tu lahko govorim le zase. Tako sem narejen. Najsi gre za košarko, videoigrice, namizne igre… Enostavno sem tako tekmovalen, da želim vedno in vsakega premagati. Tudi, če bi igral košarko proti svoji babici. Seveda bi pazil, da je ne bi poškodoval, a bi jo želel premagati. Poleg tega sem si dejal, da bi bilo izredno lepo, če bi bil del ekipe, ki je Olimpiji po osmih letih priigrala naslov državnega prvaka. Ne glede na to, kje igraš, je osvajati lovorike vedno prijetno.
Kljub uspešni sezoni je na četrtfinalni tekmi proti Heliosu po zvinu kolena kazalo, da ste končali sezono. Kako ste počutili v tistem trenutku?Prepričan sem bil, da sem igranje za letos končal. Takega občutka namreč še nisem doživel. Koleno se je ukrivilo, ko pa sem vstal, nisem mogel stopiti na nogo. Soigralci so me nato zbadali, da sem se pretvarjal, ker sem čez dva dni že tekal po parketu. A v resnici sem imel gromozansko srečo.
Kaj vam pomeni naslov slovenskega prvaka?To je nekaj izjemnega. Občutek je še toliko boljši, ker smo skozi sezono ogromno tekem izgubili le za točko. Z nekoliko več sreče bi bila slika v ligi ABA povsem drugačna. A po vsem, kar smo prestali, nam je na koncu vseeno uspelo opraviti zastavljeno nalogo. Komaj že čakam, da kolajno odnesem domov v ZDA in jo razkažem družini in prijateljem.
Poleg nagrade za najkoristnejšega igralca finala ste prejeli tudi plaketo in poseben dres za Dnevnikovega igralca sezone.To je le posledica dobrih iger vsega moštva. Izredno sem počaščen, da ste me izbrali za igralca sezone. Cilj vsakega posameznika je, da zmaguje. V košarki je seveda na prvem mestu moštvo, zatem tudi individualne predstave. To je dokaz, da sem znova na pravi poti.
Z Olimpijo ste podpisali pogodbo le za eno sezono. Ste se že kaj pogovarjali o možnosti, da bi tu igrali tudi v prihodnji sezoni?Nič ne bi imel proti, če bi bilo tako. Mesto, trenerski štab, osebje v klubu… Vse skupaj mi je izredno priraslo k srcu. Ničesar ne izključujem. Zagotovo sem bomo usedli in pogovorili, nato pa videli, ali bomo našli skupni jezik.
