Vendar je veliko teh rok namesto nove Švice gradilo svoje majhne Švice in nagrabljeni denar grmadilo v davčne oaze, večina rok pa je ostajala brez priložnosti, vsaj take, ki bi jim pomagala k vsaj malo boljšemu življenju.
Skratka, vsak je delal bolj za lasten žep kot za kaj drugega, nekateri bolj, drugi pa manj uspešno. Podjetja, in to tista, ki so bila za zgled vsemu tako imenovanemu vzhodnemu bloku, so propadala, delavci so ostali brez dela, tajkuni pa so se redili na njihov račun.
Toda nič ne bi rekel, če bi na tak način nastal domači kapital, ki bi s ponovnim vlaganjem v gospodarstvo uspešno izvedel tranzicijo. Ne, pričela se je razprodaja narodnega bogastva ali pa revščine, kakor koli že hočete. In to tujcem, ki so podjetja in banke kupovali za poceni denar in jih pozneje drago prodajali naprej, seveda tujcem, kot da domačega kapitala sploh ne bi bilo, pa je bil, v jahtah, luksuznih vilah in stanovanjih in pa v nogavicah nekje na Kajmanskih otokih.
Primorci imajo čudovito himno Vstala Primorska, pa me vedno, ko jo poslušam, prešine misel, ali so pozabili na svoje oziroma svojih prednikov trpljenje pod fašistično Kraljevino Italijo, ko je bil slovenski jezik prepovedan, ko so v šolah poučevali le v italijanščini, in ali so pozabili na to, da so jih Italijani poskušali povsem asimilirati. Da, mislim, da so na to pozabili, sicer ne bi prodajali slovenske zemlje in domačij prav Italijanom.
Država ni država, če nima vizije in pa strategije, s katero bi to vizijo uresničila. No, naša država tega nima, sicer se ne bi ukvarjali z drugim tirom, Teš 6, Mercatorjem, z obubožanimi upokojenci, ki so vse, kar smo imeli, tudi zgradili, zdaj pa jih čakajo regres in uskladitve pokojnin v mizernih zneskih. O zdravstvu ne bi govoril, saj tam problemov ni, če si seveda zdrav, o plačah vojakov tudi ne, o delovni zakonodaji in o prekarcih pa tudi ne.
Pravijo, da je treba misliti in razmišljati pozitivno, toda to je pri nas res hudičevo težko.
Peter Kozin, Ljubljana
