Ali lahko Magnina lakirnica v občini Hoče - Slivnica pripelje do sodelovanja, ki ga ni uspelo vzpostaviti metuljčkom? Varovanje narave se v Sloveniji tako kot drugod po Evropi najbolj križa s kmetijstvom, Magnina lakirnica pa je sporna tako z vidika pozidave kmetijskih zemljišč kot z vidika onesnaževanja okolja. »Magna ni problem varstva narave, temveč gre za kmetijska zemljišča, vodne vire in emisije. Rogoški gozd (ki naj bi ga krčili za nadomestitev pozidanih kmetijskih zemljišč, op. p.) ima status ekološko pomembnega območja, ki ne prinaša posebnega varstva oziroma varstvenih ukrepov, temveč zgolj priporočila. Varovanje podtalnice in kmetijskih zemljišč je v tem primeru pomembnejše od varstva narave,« je ob robu srečanja mreže evropskih direktorjev naravovarstvenih organizacij ENCO pojasnil direktor slovenskega zavoda za varstvo narave Darij Krajčič in dodal, da Magne ne bi smeli povezovati z njimi.
Ni načrta, ni naravovarstvenika
Generalna direktorica direktorata za okolje na ministrstvu za okolje in prostor Tanja Bolte priznava, da ljudje težko sprejmejo takšno »selekcionistično, nepovezano« razumevanje Magninega projekta, a se je kljub temu strinjala, da varstvo narave v tem primeru ni glavna prioriteta. Je pa dejala, da vendarle potekajo sestanki za boljše sodelovanje s kmetijskim resorjem pri varovanju narave.
Največja težava je po Krajčičevih besedah pomanjkanje sektorskega načrta za kmetijstvo, kar naravovarstvenikom onemogoča sodelovanje. Vsa druga pomembna področja – gozdarstvo, državno in lokalno prostorsko načrtovanje, upravljanje voda, lov in ribolov – takšne načrte imajo. Naravovarstveniki pri njih sodelujejo s smernicami za ohranjanje narave, po katerih je treba načrte pripraviti, obvezno soglasje pa dajo zgolj k načrtom, ki izpolnjujejo njihove zahteve.
Čeprav bo po Krajčičevih besedah brez pomoči evropske komisije slovensko kmetijstvo težko premakniti v naravi prijaznejše vode, se to v manjšem delu vendarle dogaja. »O tako imenovani agroekologiji govorimo pri agrogozdarstvu ter organski in integrirani pridelavi poljščin,« pojasnjuje Karin Robinet iz nemškega zveznega urada za varstvo narave. Kot pravi, je lahko evropsko kmetijstvo zelo koristno za biotsko pestrost (številne vrste uspevajo zgolj v negovani kmetijski krajini), lahko pa je tudi zelo uničujoče. »Visoko naravno vrednost kmetijskih območij ogrožata predvsem intenzivno kmetijstvo in opuščanje obdelovalnih površin.«
Nagrajevanje rezultatov namesto kmetijskih praks
Agrogozdarstvo, v katerem se njive prepletajo z gozdnimi površinami, po pojasnilih Robinetove prinaša številne koristi: od drevesne sence, ki jo določene poljščine potrebujejo za rast, do koridorjev za gibanje divjadi in intenzivnejšega opraševanja rastlin. Z organskim kmetovanjem sicer posameznik lahko računa zgolj na 80 odstotkov konvencionalnega pridelka, a je ta raznolik, zaslužek od njega pa je zaradi nižjih stroškov s pridelavo povsem primerljiv s tradicionalnim kmetovanjem. Tudi integrirana pridelava daje prednost naravnim metodam pred umetnimi.
»Dobra rešitev za spodbujanje naravnih metod kmetovanja so proračuni, ki nagrajujejo rezultate, namesto postopkov,« svetuje predstavnik evropske komisije Humberto Delgado Rosa, v generalnem direktoratu za okolje odgovoren za naravni kapital. Na ta način v eni od nemških zveznih dežel po pojasnilih Robinetove že razdeljujejo agroekološke subvencije, ki jih kmetje dobijo, če dokažejo določeno število izbranih živalskih vrst na svojih poljih, ne glede na to, kako ta polja obdelujejo. »V Nemčiji imajo precej bolje razvite mehanizme ohranjanja narave v kmetijstvu kot pri nas,« ocenjuje Krajčič.
