Kdor se zadnji smeje, se najslajše smeje. To bi lahko rekel 45-letni ekonomist Pedro Sánchez, potem ko je po sedmih mesecih spet postal generalni sekretar španske Socialistične stranke (PSOE). Na čelo stranke se je zavihtel na volitvah, na katerih je sodelovalo 160.000 njenih članov. Zdaj napoveduje zasuk v levo, kar pomeni brezkompromisno opozicijo manjšinski konservativni vladi Mariana Rajoya in zbližanje s Podemosom, stranko radikalne levice.

Kandidatka strankine elite poražena

Čeprav je imel proti sebi ves aparat stranke, je Sánchez dobil 50,2 odstotka glasov, Susana Díaz, njegova glavna tekmica in predsednica Andaluzije, 39,9 odstotka, Bask Patxi López pa 9,9 odstotka. Člani PSOE so tako na volitvah, ki odločajo o prihodnji usmeritvi socialistov, zadali hud udarec vodstvu stranke in regionalnim baronom, med katere sodi 42-letna Díazova, ki so oktobra lani Sáncheza prisilili k odstopu. Vodilni v stranki so takrat kritizirali slabe rezultate na parlamentarnih volitvah decembra 2015 in junija 2016, niso se strinjali s Sánchezovim odločnim zavračanjem kakršnega koli popuščanja Rajoyu, ki je sicer obakrat zmagal na volitvah, a brez absolutne večine. Zlasti močno pa jih je razburilo odkritje, da se je Sánchez brez vednosti organov stranke pogajal s Podemosom in katalonskimi separatisti o skupni vladi. Po njegovem odstopu so nato socialisti omogočili Rajoyu, da je sestavil manjšinsko vlado, s čimer se je Španija izognila še tretjim volitvam v skoraj enem letu. Tudi oba nekdanja premierja iz vrst socialistov, Felipe González in José Luis Rodríguez Zapatero, sta podpirala Díazovo.

Takoj zahteva po odhodu Rajoya

Velika podpora članov stranke Sánchezu je tudi povsem v nasprotju s poročanjem glavnih španskih medijev, ki so do njega zelo sovražno razpoloženi. Levosredinski El País je njegovo izvolitev na čelo socialistov primerjal z glasovanjem Britancev za brexit: »Sánchezova zmaga ni tuja sedanji krizi predstavniške demokracije, v kateri se brez težav uveljavlja demagogija s polresnicami in neresnicami ter obljubami, ki jih ni mogoče držati.«

Sánchez je po izvolitvi dejal: »Iz PSOE bomo naredili stranko levice in močno se bom zavzemal za njeno enotnost.« V resnici jo bo verjetno še bolj razklal že s tem, ker bo proti volji strankinih veljakov skušal okrepiti moč generalnega sekretarja in pogosteje organizirati glasovanja članov stranke, kar je v nasprotju s stališči strankinih organov in tudi Díazove. Sánchez poudarja boj proti neoliberalizmu, zaradi česar se je pripravljen povezati s Podemosom, s katerim na primer Diazova, ki v Andaluziji vlada skupaj z liberalno-sredinsko stranko Ciudadanos, noče imeti opravka.

V volilnem boju pa je Sánchez poudarjal, da bo njegova prva odločitev po izvolitvi zahteva po Rajoyevem odstopu zaradi korupcijskih škandalov njegove Ljudske stranke (PP). Vendar bi lahko odstavil Rajoya samo s konstruktivno nezaupnico, to je s protikandidatom, ki bi imel za sabo absolutno večino poslancev. To pa bo težko dosegel, tudi zato, ker ga ne bi podprli vsi socialistični poslanci.